Nova študija nemških raziskovalcev ponuja osupljiv pogled na način staranja možganov. Čeprav so možgani tisti del telesa, ki je pogosto podvržen novim odkritjem, še vedno ne vemo vsega o njih. Novo odkritje prihaja iz Tübingena, kjer so raziskovalci dognali, da se možgani v starosti ne samo starajo, ampak tudi razvijajo.

Nova raziskava odkrila zanimive izsledke o možganski skorji

Raziskavo so izvedli znanstveniki iz nemškega Centra za nevrodegenerativne bolezni (DZNE), Univerze v Magdeburgu in Inštituta Hertie za klinične raziskave možganov v Tübingenu. Rezultati, objavljeni v reviji Nature Neuroscience, so pokazali, da se človeška možganska skorja – sicer debela le nekaj milimetrov – s staranjem ne tanjša enakomerno, kot smo dolgo verjeli. Nekateri njeni sloji ohranjajo strukturo ali celo postajajo debelejši, kar kaže, da možgani pri obdelavi dotika ostajajo funkcionalni tudi v starosti.

Ugotovitve kažejo, da nekateri sloji možganske skorje, zlasti tisti, odgovorni za predelavo dotikov, s starostjo ne le ostanejo stabilni, temveč se lahko celo zgostijo. To odkritje kaže na izjemno sposobnost možganov za prilagoditev – znano kot nevroplastičnost – in odpira možnosti za ohranjanje čutnih in motoričnih sposobnosti tudi v poznejših letih življenja.

Možganski center za dotik: več kot le sprejemnik

Raziskovalci so se osredotočili na primarni somatosenzorični korteks – predel možganske skorje, ki prejema in obdeluje dražljaje iz telesa. Ta se nahaja na vrhu možganov, vzdolž obeh hemisfer, približno med obema ušesoma. Gre za ključno regijo za telesno zaznavanje in interakcijo z okoljem. »Ko primem ključ ali odprem vrata, potrebujem nenehen taktilni povratni signal za nadzor gibanja. Prav vsi ti dražljaji se obdelajo tukaj,« pojasnjuje nevroznanstvenica prof. Esther Kühn, vodilna avtorica raziskave.

Z uporabo magnetne resonance (MRI) z izjemno visoko ločljivostjo – 7 Tesla – so skenirali možgane približno 60 ljudi, starih med 21 in 80 let. Skeni so razkrili, da je primarni somatosenzorični korteks sestavljen iz več izjemno tankih plasti, ki se starajo različno. »Čeprav se skorja s starostjo na splošno tanjša, nekatere plasti ostajajo nespremenjene ali celo postanejo debelejše, kar pomeni, da ohranjajo svojo funkcionalnost, ker so neprestano v uporabi,« dodaja Kühn.

Zgornje plasti so trdožive, spodnje se tanjšajo

Zanimivo je, da so raziskovalci odkrili, da se zgornji in srednji sloji možganske skorje pri obdelavi dotikov starajo bistveno počasneje kot globlji sloji. Ti zgornji sloji vsebujejo več mielina – snovi, ki je bistvena za hitro prenašanje živčnih signalov. »Srednji sloj deluje kot glavni sprejemnik taktilnih dražljajev, medtem ko zgornji sloji sodelujejo pri natančnejši obdelavi, kot je usklajevanje gibov prstov,« pravi Kühn.

Testiranja sodelujočih so potrdila, da taktilna občutljivost in gibčnost rok ostajata razmeroma stabilni v starosti, še posebej pri tistih, ki redno uporabljajo roke za kompleksne naloge – npr. pri tipkanju. Nasprotno pa so se globlji sloji, ki igrajo vlogo pri »modulaciji« dražljajev (npr. zavestnem ignoriranju stalnih občutkov, kot je nošenje prstana), pokazali kot najbolj občutljivi na staranje.

Možgani ohranjajo tisto, kar pogosto uporabljamo

Ena najbolj presenetljivih ugotovitev je, da možgani »ohranijo tisto, kar redno uporabljamo.« Zgornji sloji, ki so vsak dan izpostavljeni dotikom, ostajajo aktivni in zdravi. »To je osnovna značilnost nevroplastičnosti – prilagodljivosti možganov,« pravi Kühn. Zanimiv primer iz študije je bil 52-letnik, ki se je rodil brez ene roke in je celo življenje uporabljal le eno roko. Ugotovili so, da je pri njem srednji sloj skorje, ki obdeluje dražljaje iz uporabljenega uda, precej tanjši – kar pomeni, da pomanjkanje stimulacije vpliva tudi na strukturo možganov.

Podobne ugotovitve so zaznali tudi v raziskavah na miših, kar dodatno potrjuje veljavnost opažanj. Poleg tega se je pokazalo, da se kljub tanjšanju globljih plasti v njih s starostjo poveča vsebnost mielina – kar naj bi bila oblika kompenzacije znotraj nevronov, ki ohranja signalno ostrino.

Pozitiven pogled na staranje možganov

Celotna študija prinaša pomembno sporočilo: aktivna uporaba telesa in zaznavanje okolja skozi dotik lahko prispeva k ohranjanju funkcij možganov v starosti. »Ugotovitve nas učijo, da imamo moč vplivati na staranje naših možganov, vsaj do neke mere,« zaključuje Kühn. »Pomembno je najti svojo pot, kako možgane redno spodbujati.«

Astronomi so potrdili obstoj najstarejše do zdaj znane črne luknje, ki je nastala pred več kot 13,3 milijarde let, torej manj kot pol milijarde let po velikem poku.

Odkritje je omogočil vesoljski teleskop James Webb (JWST), ki je zaznal tako imenovano »majhno rdečo piko« – oddaljen objekt, ki ga je znanstvena ekipa prepoznala kot aktivno črno luknjo v zgodnji galaksiji. Rezultati so bili objavljeni v reviji Astrophysical Journal Letters.

Majhne rdeče pike, veliki odgovori

Že ob začetku delovanja leta 2022 je JWST zaznal številne kompaktne rdeče pike v daljnem vesolju. Dolgo je bilo nejasno, ali gre za zvezdne kopice ali črne luknje. Ekipa z Univerze v Teksasu se je osredotočila na objekt CAPERS-LRD-z9, ki se je izkazal za najstarejšega predstavnika te vrste.

S spektroskopskimi meritvami so zaznali raztegnjene valovne dolžine vodika, kar pomeni, da je svetloba do teleskopa potovala približno 13,3 milijarde let. Analize so pokazale značilne znake vrtinčenja plina okoli masivne črne luknje – enega najbolj prepričljivih dokazov za njeno prisotnost.

Velikanska masa in plinski ovoj

Po ocenah ima črna luknja maso kar 38 milijonov Sonc. Raziskava je pokazala, da črno luknjo najverjetneje obdaja gosta plast nevtralnega plina. Takšen ovoj je v astronomiji razmeroma nova domneva pri razlagi zgodnjih aktivnih galaksij, računalniške simulacije pa potrjujejo, da bi lahko prav ta plinski sloj povzročil značilne svetlobne vzorce, ki jih je zaznal teleskop.

Plin in prah absorbirata modrejše valovne dolžine svetlobe, zato se svetloba iz akrecijskega diska črne luknje zdi izrazito rdeča. Prav ta pojav daje oddaljenim objektom značilen rubinast videz, zaradi katerega so znanstveniki začeli govoriti o »majhnih rdečih pikah«.