Ne postavljajte meja

Že nekaj časa mi ne gre iz glave pogovor s prijateljico, ki mi je pripovedovala, kako so s sodelavkami debatirale o njihovem spolnem življenju. Ena čez drugo so jamrale, kako skoraj da nimajo spolnih odnosov oz. da so se nekako skrčili na posebne priložnosti kot so Božič ali rojstni dan ter da o tem ne morejo govoriti s svojim partnerjem. Da se razumemo, ne govorimo o parih, ki so 20-30 let v zakonu ampak o takih, ki so mogoče le nekaj let starejši od nas.

O spolnosti ne govorimo veliko. Včasih se mi zdi, da je kljub dejstvu, da smo z vseh koncev bombardirani s seksualnostjo (mediji, videoigrice, glasbena in filmska industrija) spolnost v vsakdanjih pogovorih nekoliko tabuizirana. Koliko se pa dejansko pogovarjamo o tem kaj se dogaja v naših spalnicah? Pomislite koliko pogosto vodite iskrene pogovore o spolnosti s prijatelji? Tukaj ne šteje tisto, ko skozi smeh navržete kakšno “mastno” pripombo ali ko se pred prijatelji/cami malo pobahate, da ste ravno včeraj divje seksali. Je pa res, da je to zelo intimno področje o katerem se razumljivo ne pogovarjamo ravno z vsakim. In tako je tudi prav.

Kaj mislite koliko se pa partnerja pogovarjata o spolnosti? Sodeč po raziskavah in problemih, ki jih ljudje imajo lahko sklepamo, da komunikacija med partnerjema na tem področju zelo peša. Tukaj se mi zdi, da tiči glavni problem. Komunikacija, torej pogovarjanje in poslušanje, je za ohranjanje harmoničnega razmerja nepogrešljiva. Že vrabci na strehah čivkajo, da je izmenjava mnenj, stališč in želja, osnova za ohranitev živega partnerskega odnosa, molk pa, poleg rutine, največji uničevalec razmerij. Torej za sam odnos je zelo pomembna, za zadovoljno spolnost pa po mojem mnenju še bolj.

Spolnost je zelo občutljivo področje za vsakega posameznika. Nekakšen nelagoden občutek ga spremlja ga že od samih začetkov. Ko doživimo prve mokre sanje, se nam samo še to plete po glavi. Takrat naletimo na nekoliko neodobravajoč odziv staršev pa ne zato ker mislijo, da je to nekaj slabega, ampak ker se jim je neprijetno o tem pogovarjati s svojim otrokom. Torej zaradi lastnih zadržkov. Otrok pa to nemalokrat doživi kot da on nekaj narobe dela in se ne upa odpreti in povedati vse kar se mu plete po glavi. Ta, nehote prisoten sram, je ubijalec pogovora o tej temi že na začetku spolnega dozorevanja. Odziv sovrstnikov je nekoliko drugačen. Tam se veliko govori o tem, ampak bolj v tekmovalnem smislu, kdo je kolikokrat, kaj že obvlada, kako je ipd. In včasih se zdi, da je to krinka, kako skriti sram, ki spremlja tovrstne pogovore. Pretirano govoričenje kot obrambni mehanizem.

Tako se torej začne, a zdi se mi, da to nesemo cel čas s seboj in se ne glede na to koliko smo stari nelagodno počutimo, ko govorimo o spolnosti. Da bi znali graditi in negovati partnerski odnos, najprej se moramo znati pogovarjati s partnerjem o vsem. K sreči se to da naučiti, le zavedati se moramo kakšen pomen ima to za odnos. Spolnost, predvsem pa drobne nežnosti so pomemben vezni člen med partnerjema. Raziskave kažejo, da pomanjkanju besedne komunikacije kmalu sledi tudi pomanjkanje telesne komunikacije – tudi spolnosti. Nemalokrat se zgodi to, da zaradi “nujnejših” stvari ljudje prepogosto pozabljamo nase in na svoje želje. Raje kot da bi se o konfliktih pogovorili, se zatekamo k nekonstruktivnemu reševanju težav in od njih bežimo z ostajanjem v službi do poznih ur, čiščenjem in pospravljanjem, gledanjem televizije, brskanjem po internetu ipd. Ko pa utrujeni od celega dne pademo v posteljo, nam niti na pamet ne pade, da bi se še ljubili. Partner mogoče poskuša podžgati iskrico, a naleti na zavrnitev in se kot moker kužek zateče k svojim razlagam zakaj je temu tako, namesto, da bi se odkrito pogovorila in se izognila ugibanjem in predvidevanjem.

Odtujevanje, molk, nezadovoljstvo, dolgočasje in pomanjkanje spolnosti se počasi in neopazno priplazijo v odnos. Potrebno je ukrepati preden je že prepozno. Prevečkrat mogoče imamo v glavi pravljične podobe, da se resnična ljubezen zgodi sama od sebe in da se nam zanjo ni treba truditi. Podobna so pričakovanja tudi s spolnostjo. Pričakujemo, da bo vedno tako divje in strastno kot je bilo na začetku veze, in ko ugotovimo, da ni, smo nekako, recimo temu, razočarani, a nismo pripravljeni vložiti trud. Prevečkrat pričakujemo, da stvari kar so, brez da bi vložili energijo za nekaj boljšega. Dodajmo k temu še pomanjkanje komunikacije in imamo nezadovoljen par, ki veliko pričakuje in malo vloži.

Ne pravim, da obstaja recept za zadovoljivo spolnost, ampak pravim le, da je za to potrebno garati. Pravijo, da je rutina ubijalec strasti. Ob vsem današnjem tempu pozabimo dostikrat nase in na svoje želje. O tem se nimamo časa pogovarjati, ker se niti sami s seboj ne pogovarjamo. Partnerju niti ne znamo povedati kaj bi želeli, samo vemo, da smo nezadovoljni. Sami sebe obsodimo na “spolno životarjenje” in brez da bi probali kaj popestriti in izboljšati že iščemo nove priložnosti, kjer se bo sama po sebi vnela nova iskrica. Vprašanje je, koliko bo spet trajal ta ogenj, če ne bomo nanj dolivali olje.

Žal rešitev ni nekje zunaj in ni tako preprosta. Rešitev je v nas samih. V nas je odgovor na to kaj si želimo. Vprašajmo najprej same sebe. Pogovorimo se o tem s partnerjem. Skupaj sva močnejša v boju proti rutini in dolgočasju. Ne dovolimo, da pride do take odtujenosti, da začnemo čutiti spolnost kot obvezo. Prekinimo začaran krog, pogovarjajmo se o spolnosti tako kot se pogovarjamo o vremenu. Naj nam bo spolnost polna dinamike in užitkov, takih o katerih sanjarimo. Tukaj lahko izbrišemo vse meje, ki smo si jih sami postavili. Bodimo svobodni, toliko kolikor nam dopusti domišljija, brez nepotrebnih meja. Le pogumno spreminjajmo fantazije v resničnost! 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.