Vsak, ki je kadarkoli sodeloval pri skupinskem projektu v šoli ali na fakulteti, pozna ta vzorec. Skupina se dogovori za delitev nalog, a ko pride rok oddaje, je večino dela opravila ena, morda dve osebi, medtem ko so ostali »pomagali« na način, ki ga je težko imenovati resnično sodelovanje. Pogovori v skupinski klepet, ki so bili sprva polni navdušenja, se zredčijo, nato pa nekdo ob enajstih zvečer predzadnji dan pošlje opomnik.
Pojav ima ime in je bil raziskan že pred desetletji
Psihologi ta fenomen imenujejo »socialna lenoba« (social loafing). Pionir raziskovanja je bil francoski kmetijski inženir Maximilien Ringelmann, ki je v osemdesetih letih 19. stoletja (rezultate je objavil leta 1913) opazoval, kako se obnašajo posamezniki pri vlečenju vrvi. Ugotovil je, da posamezniki v skupini vložijo manj truda, kot bi ga vložili, če bi vlekli sami. Po pogosto navajanih podatkih se je povprečen prispevek posameznika v skupini osmih zmanjšal na približno polovico tistega, kar je dosegel sam. Pojav se imenuje tudi Ringelmannov učinek.
Termin »socialna lenoba« so uvedli psihologi Bibb Latané, Kipling Williams in Stephen Harkins leta 1979. V njihovem poskusu so udeleženci skupaj ali posamično vpili in ploskali čim glasneje. Ko so verjeli, da so del skupine, so ustvarili manj hrupa, kot ko so mislili, da vpijejo sami. Poskusi, ponovljeni pozneje, so pojav potrdili tudi pri intelektualnem delu, ne le pri fizičnem. Pregledna raziskava iz leta 1993 (Karau in Williams) je pokazala, da je učinek razširjen v različnih kulturah in starostnih skupinah, nekoliko šibkejši pa pri ženskah in pri ljudeh iz kolektivističnih kultur.
Zakaj nastane?
Osnovni mehanizem je razmeroma preprost. Ko je odgovornost razpršena med več ljudi, se občutek osebne odgovornosti za rezultat zmanjša pri vsakem posamezniku. To je še posebej izrazito, če je težko natančno izmeriti prispevek vsakega člana skupine. Če profesor ali učitelj ocenjuje le končni izdelek, ne pa posameznega prispevka, nastane struktura, v kateri je »racionalno« (čeprav neetično) prispevati manj, v upanju, da bodo drugi nadoknadili razliko.
Pri tem igrajo vlogo še drugi dejavniki:
- Anonimnost. Večja kot je skupina, manj je prispevek posameznika viden.
- Pomembnost naloge. Če se naloga zdi nepomembna ali ni jasno povezana z ocenjevanjem, je trud manjši.
- Pričakovanje, da bodo drugi opravili delo. Ko vidiš, da se nekdo trudi, se tvoj občutek nujnosti zmanjša.
- Slaba koordinacija. Neurejene vloge in nejasni roki ustvarijo prostor za izogibanje.
Zakaj se ena oseba pogosto poda v vlogo tiste, ki naredi vse
Zanimivo vprašanje je, zakaj se v vsaki skupini pojavi vsaj ena oseba, ki prevzame nesorazmeren delež dela, namesto da bi tudi ona zmanjšala svoj trud. Psihologi to razlagajo skozi kombinacijo dejavnikov. Nekateri imajo višje osebne standarde glede kakovosti, ki jih ne morejo sprejeti pri slabo opravljenem projektu, tudi če je to posledica drugih. Drugi preprosto ocenijo, da bo hitreje in manj stresno, če nalogo opravijo sami, kot da bi vlagali energijo v usklajevanje in preverjanje dela drugih.
Raziskovalci opisujejo tudi »učinek naivneža« (sucker effect): ko posameznik opazi, da drugi lenarijo, ne želi biti tisti, ki ga izkoriščajo, zato zmanjša lasten trud. Pri tistih z visoko odgovornostjo pa deluje obratno: raje opravijo vse sami, kot da bi tvegali slabo oceno.
Ta vzorec ustvari nekakšen začaran krog. Oseba, ki enkrat prevzame vlogo tiste, ki naredi vse, jo pogosto obdrži pri vsakem naslednjem projektu, ker so se drugi člani navadili, da bo ona tako ali tako poskrbela za rezultat. To dodatno zmanjša njihovo motivacijo.
Kaj lahko izobraževalni sistemi naredijo drugače
Nekatere pedagoške metode poskušajo problem reševati s strukturami, ki povečajo individualno odgovornost znotraj skupinskega dela:
- Vsak član odda svoj del posebej ali jasno označi, kaj je prispeval.
- Medsebojno ocenjevanje in samoevalvacija znotraj skupine.
- Kombinacija skupne ocene z individualnim testom ali ustnim zagovorom celotnega projekta.
- Manjše skupine. Z manj člani je prispevek vsakega bolj viden.
- Jasno določene vloge (vodja, zapisnikar, raziskovalec), ki se vrstijo.
- Vmesni pregledi napredka, da se težave pokažejo prej kot ob roku.
Kljub tem strategijam ostaja socialna lenoba razmeroma trdovraten pojav, ker je globoko zakoreninjena v tem, kako ljudje presojajo osebno odgovornost znotraj skupine. Struktura lahko zmanjša njen obseg, a jo redko popolnoma odpravi.
Kaj storiti, če se znajdeš v vlogi, ki dela vse?
Če se prepoznaš kot oseba, ki pri skupinskih projektih pogosto konča z večino dela, ti lahko pomagajo naslednji koraki:
- Na začetku jasno komuniciraj pričakovanja. Dogovorite se, kdo naredi kaj in do kdaj.
- Razdeli naloge s konkretnimi roki za vsak del, ne šele za končni rok.
- Zapiši dogovor, na primer v skupni dokument, da so naloge vidne vsem.
- Preveri napredek sproti, ne šele dan pred oddajo.
- Sprejmi, da bo rezultat morda nekoliko slabši, kot bi bil, če bi ga naredil sam, a bo pravičneje odražal dejanski prispevek vseh.
- Če ne gre, obvesti učitelja ali mentorja pravočasno in z dejstvi, ne šele po oddaji.
Postavljanje meje ni sebičnost. Dolgoročno je za vse bolje, da vsak nosi svoj delež, četudi je rezultat na videz manj bleščeč.