Iskreno, kdaj je postalo nekako kul, da smo vsi stalno pod stresom, brez energije in na meji živčnega zloma? Ne govorim o resnih diagnozah, ki jih je treba jemati resno in obravnavati strokovno. Govorim je o čudnem ponosu, s katerim marsikdo pove, da je popolnoma izgorel, skoraj kot bi šlo za značko, ki dokazuje, kako trdo dela.
Izgorelost, preden si sploh začel živeti
Izraz izgorelost je bil prvotno namenjen ljudem, ki so leta ali desetletja delali v zahtevnih poklicih: zdravnikom, socialnim delavcem, učiteljem po dolgih karierah. Danes ga vse pogosteje slišimo od ljudi, ki so komaj vstopili na trg dela, ali celo od študentov, ki formalno še niso zaposleni v polnem delovnem času. To samo po sebi ni znak, da je izraz napačno uporabljen, je pa znak, da se je nekaj temeljno spremenilo v tem, kako mladi doživljajo pritisk, še preden dejansko začnejo pravo kariero.
Del razlage je verjetno v tem, da se pritiski, ki so jih generacije pred nami doživljale postopoma, skozi desetletja kariere, danes zgostijo v veliko krajšem obdobju. Študij, praksa, iskanje prve zaposlitve, gradnja družbenih medijev profila, ki naj bi >dokazoval< uspeh, vzdrževanje socialnega življenja, morda dodatno delo za preživetje. Vse to se dogaja hkrati, v svojih dvajsetih, brez vmesnega premora, ki bi ga prejšnje generacije morda imele.
Zakaj se zdi, da je počitek nekaj, kar si moraš zaslužiti
Zanimiv pojav pri tem je, kako redko si dovolimo počivati brez razloga. Počitek je postal nekaj, kar zaslužiš šele, ko si dovolj naredil: po treningu, po oddanem projektu, po napornem tednu. Sedenje brez namena, brez telefona, brez seznama opravil, ki ga s tem preskočiš, se marsikomu zdi skoraj nelagodno, kot bi izgubljal čas, namesto da bi ga preprosto preživljal.
To ni naključen pojav. Kultura produktivnosti, ki je v zadnjem desetletju prežela skoraj vsak vidik vsakdana, je počitek preoblikovala v še eno kategorijo, ki jo je treba optimizirati. Ne počivaš več preprosto, ampak regeneriraš, ne lenariš, ampak se poskrbiš zase. Jezik se je spremenil tako, da tudi počitek zveni kot naloga na seznamu opravil, kar je precej ironično, glede na to, kar naj bi počitek dejansko dosegel.
Kaj se skriva za tem pri mlajših generacijah
Del pritiska pri generaciji, ki je zdaj v svojih dvajsetih, verjetno izhaja tudi iz negotovosti glede prihodnosti. Nestabilnega stanovanjskega trga, negotovih zaposlitvenih pogodb, splošnega občutka, da se ne moreš zanesti na to, da bo prihodnost avtomatsko boljša od sedanjosti, kot so si to lahko predstavljale prejšnje generacije. Ko je prihodnost negotova, je logično, da vsak trenutek sedanjosti dobi večjo težo. Vsaka neizkoriščena priložnost postane potencialna izgubljena priložnost, kar poveča pritisk na vsakodnevne odločitve.
Družbena omrežja pri tem dodatno prispevajo. Nenehna izpostavljenost dosežkom drugih (novi službi, potovanju, promociji, novemu stanovanju) ustvarja vtis, da vsi drugi napredujejo hitreje, kar poganja občutek, da si moraš vedno prizadevati bolj, hitreje, brez premora.
Kaj bi lahko pomagalo?
Ni enostavne rešitve za sistemski pritisk, ki poganja izgorelost pri mladih, a morda pomaga že samo priznanje, da je stalna aktivnost brez premora nevzdržna, ne glede na to, kako produktivno se zdi na kratek rok. Sposobnost, da sediš brez namena, ne da bi te grizla slaba vest, ni znak lenobe. Je znak, da si svoje telo in um še sposoben poslušati, preden ti povesta to na bolj boleč način.
