Janez Novak je človek kot vsi ostali. Ima pa eno lastnost, in sicer rad ima tako ženske kot moške. Gre za lastnost, po kateri marsikdo rad definira človeka, pa čeprav je veliko več kot samo to. Rad pomaga ljudem in okolici po najboljših močeh. Kot veliko ljudi, je čisto normalen in povprečen človek s službo in diplomo. Rad potuje in se ukvarja s športom.
Lahko za začetek poveš, katere seksualnosti si in kdaj si to prvič spoznal?
Sebe vidim in če se že moram etiketirati, kar sicer ne maram, ker bi vsak moral brez problema samo povedati, kdo ga privlači brez dodajanja etikete, kdo sem, ker nisem samo to, biseksualec. Že znotraj LGBTQ+ skupnosti in na splošno se marsikdo smeje, da to pa že ne moreš biti. Res je, da imam fanta, ampak finalno to ne pomeni ničesar. Prvič sem se začel seznanjati z iskanjem sebe, kot pravimo, konec osnovne šole, torej pri nekje 14 letih. Dokončno sem si priznal kar kakšno leto kasneje.
Kako so tvoji domači in prijatelji to sprejeli?
Moji domači in prijatelji so vsi sprejeli odlično in so podajali samo pozitivne misli. Vsi samo želijo, da sem srečen s komer koli sem in to bi moral biti celoten smisel vsega.
Kako ti je bilo odraščati, predvsem v srednji šoli, kjer se običajno začne izvajati pritisk nad pripadniki LGBTQ+ skupnosti?
Samo odraščanje, predvsem v srednji šoli, je zame imelo zelo negativno noto – zaradi psihičnega nasilja in konstantnega podje**vanja z raznimi vzdevki in podobno. Ampak nikoli, ker bi bil izpostavljen kot gej ali biseksualec, ker nihče tega ni vedel, še sam si nisem popolnoma priznal. Niti nisem, kot za nekatere pravijo stereotipen, saj se na zunaj ne vidi tega. Ker kdo bi si mislil, smo samo normalni ljudje, kot vsi ostali. Nisem pa niti poznal koga, za katerega bi se vedelo, da pripada LGBTQ+ skupnosti, da bi lahko podal mnenje izvajanja pritiska nad njimi.
Si kdaj doživel kako negativno izkušnjo?
Negativne izkušnje zaradi spolne usmerjenosti sam nisem doživel nikoli. Poznam pa ljudi, ki so jih.
Ali v družbi vidiš precej predsodkov do pripadnikov LGBTQ+ skupnosti?
Predsodkov se mi zdi, da je še vedno izjemno veliko, predvsem v okoljih izven glavnih mest. Sem pa mnenja, da se zelo spreminja in je tega vedno manj.
Ali v medijih (v knjigah, filmih, serijah) vidiš dovolj reprezentacij?
Na žalost še vedno ne. In ko se že pojavlja, se predstavlja vzporednice z drogami, seksom z več partnerji, … Šele mogoče v zadnjih 2 letih se pojavlja kakšen film, ki prezentira skupnost LGBTQ+. Vendar še vedno večinoma v stranskih vlogah. Se mi zdi, da so bolj napredni v pisanih medijih. Na primer pri stripih Marvel se večkrat izpostavi karakterje LGBTQ+ skupnosti. Medtem, ko v filmih tega ni, ali pa še vedno prikrijejo. Producentske hiše še vedno zelo blokirajo vso zadevo. Se pa definitivno opazi razliko, če primerjamo samo iz časov recimo petih let nazaj. Se mi zdi, da je imel včasih, ali pa lahko da še vedno, Youtube velik vpliv na coming out s svojimi vlogerji.
Imaš kak nasvet za mlade, ki si morda ne upajo priznati svojim bližnjim in spregovoriti o svoji seksualni orientaciji?
Mladim bi svetoval, da se najprej zaupajo osebi, za katero vedo, da sprejme. Vse definitivno ob svojem času, ko je vsak pri sebi pripravljen. Mogoče kdaj napeljati kakšen pogovor v to smer, da malce oceni vsak pri sebi situacijo. Drugače pa preko socialnih medijev, interneta, danes je kar nekaj portalov, na katere se lahko obrne vsak, še posebej, če misli, da v svojem domačem okolju nihče ne bo sprejel tega. Bi pa želel, da ne bodo potrebne več coming out zgodbe, ker je to nekaj popolnoma normalnega in nikomur ne želiš žalega s tem, koga imaš rad in to, kar si. In ker nas ne definira samo seksualna orientacija, ampak smo kot posameznik še veliko več, in bi moral to biti samo kot podatek, ki ga poveš na primer od kje si in koliko si star.
Urednica revije Študent
