Nekdo ti pripoveduje nekaj pomembnega. Gledaš ga, prikimavaš, vmes rečeš kakšen »mhm«, potem pa naenkrat ugotoviš, da nimaš pojma, kaj je povedal zadnjih trideset sekund. Ne zato, ker te ne zanima. Samo nekje vmes te ni bilo več tam.
Poznaš tisti trenutek, ko se sogovornik ustavi in vpraša: »Si me sploh poslušal?« Ti pa začneš v glavi panično iskati zadnje besede. Nekaj jih običajno celo najdeš. Dovolj, da lahko ponoviš zadnji stavek in se za nekaj sekund rešiš, malo manj dovolj pa, da bi znal pojasniti, kako je pogovor sploh prišel do tja.
Čudno je predvsem to, da si ves čas slišal. Zvok je prišel do tebe in nekaj od njega je za kratek čas ostalo, samo ti nisi bil zares pri stvari. Tvoje misli so šle nekam drugam.
Ja, stvar ima ime
Psihologi temu pravijo mind wandering oziroma blodenje misli. To so tisti trenutki, ko sediš v enem prostoru, glava pa je že nekje drugje. Pri jutrišnjem izpitu, pri sporočilu, na katerega še nisi odgovoril, pri prepiru od prejšnjega tedna ali pri tem, ali si zaklenil kolo.
Raziskovalca Jonathan Smallwood in Jonathan Schooler sta pojav povezovala tudi s tako imenovano perceptivno razvezavo. Izraz zveni precej bolj dramatično, kot je stvar v resnici. V osnovi pomeni samo to, da začneš, ko misli odtavajo, manj obdelovati stvari okoli sebe.
Človeka pred sabo še vedno vidiš in slišiš njegov glas. Morda celo prikimavaš ob pravih trenutkih. Navzven se ni zgodilo skoraj nič, v glavi pa si že drugje. Še bolj čudno je, da tega včasih sploh ne opaziš. Enkrat se ujameš sredi neke svoje misli in se vrneš, drugič te mora nazaj pripeljati vprašanje, nenadna tišina ali tisti pogled, ki zelo jasno pomeni: »Nimaš pojma, kaj sem ti ravnokar povedal, kajne?«
In koliko časa sploh preživimo tako? V eni najbolj znanih raziskav sta Matthew Killingsworth in Daniel Gilbert ljudi večkrat na dan prek telefona vprašala, kaj delajo, kako se počutijo in o čem razmišljajo. Njihove misli niso bile pri trenutni dejavnosti približno 46,9 odstotka časa – skoraj polovico budnega dne.
Zakaj ravno med pogovorom?
Najprej: če ti med pogovorom odtavajo misli, to še ne pomeni, da je človek pred tabo dolgočasen. Včasih je. Ampak to ni nujno razlog. Pozornost ne deluje tako, da jo enkrat usmeriš v človeka in potem tam pridno ostane naslednjih štirideset minut. Vmes se ves čas nekaj preriva zanjo: zvoki okoli tebe, nekaj, kar si se spomnil, nekaj, kar te skrbi, ali nekaj, kar moraš še narediti.
Pogovor ima poleg tega precej praznega prostora. Ljudje delamo premore, ponavljamo stvari in včasih že po prvih dveh stavkih približno veš, kam zgodba pelje. In ravno tam se zgodi: »Jutri moram oddati seminarsko.« »A sem sploh odgovoril na tisti mail?« »Zakaj sem mu takrat rekla ravno to?« Potem mine nekaj sekund in si v svoji glavi že tri teme stran.
Odtavanje pa ni rezervirano samo za dolgočasne trenutke. Dogaja se tudi, ko je vsega preveč, ko si utrujen, ko že predolgo poslušaš ali ko je tema zahtevna in se moraš za razumevanje precej bolj truditi kot običajno. Zato lahko izgubiš nit tudi sredi pogovora, ki te dejansko zanima.
Potem pride utrujenost
Verjetno poznaš predavanje po štirih urah spanja. Profesor govori, gledaš prosojnico, besede znaš prebrati in posamezno celo razumeš vse. Skupaj pa nekako ne pomenijo ničesar. Ko smo utrujeni, pozornost veliko težje ostane tam, kjer bi jo radi imeli. Še težje pa opazimo trenutek, ko začne uhajati. In potem si lahko pet minut prisoten samo še fizično.
Podobno je s hrupom. Pogovarjati se z nekom v polnem baru ni isto kot pogovarjati se z njim v mirni kuhinji. V baru tvoji možgani ves čas ločujejo njegov glas od glasbe, pogovora za sosednjo mizo, kozarcev, smeha in nekoga, ki se je ravno odločil kričati čez ves prostor.
Po dveh urah zato ni tako nenavadno, da si utrujen, čeprav si »samo sedel in govoril«. Če temu dodaš še tuj jezik, postane vse skupaj še bolj očitno. Kdor je kdaj preživel cel dan na Erasmus predavanjih, sestankih ali druženju v jeziku, ki ni njegov prvi, verjetno pozna posebno večerno utrujenost. Ne zato, ker si pretekel maraton, ampak ker si ves dan poslušal nekoliko bolj aktivno, lovil pomen, iskal besede in preverjal, ali si prav razumel. Tudi to nekaj vzame.
Ampak mogoče ni vse slabo
Blodenje misli ima precej slab sloves. Če sredi pogovora odplavaš, se počutiš nevljudno. Če ti misli odtavajo med učenjem, imaš občutek, da zapravljaš čas. Ampak naši možgani očitno ne odtavajo samo zato, da bi nam otežili življenje. Ko misli niso vezane na trenutno nalogo, pogosto načrtujemo, premlevamo, povezujemo stvari in se vračamo k nečemu, kar še ni zaključeno.
Zato se včasih dobra ideja pojavi pod tušem, na sprehodu ali ravno takrat, ko si obupal nad praznim Wordovim dokumentom in šel po kavo. Nekatere stvari očitno lažje povežemo takrat, ko jih ne poskušamo na silo povezati.
Kako se sploh vrneš?
Verjetno blodenja misli ne boš nikoli popolnoma izklopil in verjetno tega niti ne bi želel. Lahko pa narediš nekaj zelo preprostih stvari, da se lažje vrneš k temu, kar se dogaja pred tabo.
Če nekoga poslušaš, ga kaj vprašaj. Poskusi si v glavi povedano na kratko ponoviti. Če se ne moreš zbrati, se umakni iz hrupa. Telefon daj v žep ali torbo in ne ravno poleg kozarca, kjer ga vidiš vsakič, ko pogledaš navzdol. In spi. Ker lahko prebereš še toliko nasvetov o koncentraciji, ampak štiri ure spanja so še vedno štiri ure spanja.
Če pa sredi pogovora vseeno odplavaš, je verjetno najboljša rešitev tudi najpreprostejša: »Oprosti, za trenutek sem se izgubila. Lahko ponoviš?« Malo neprijetno je, ampak še vedno manj kot pet minut pozneje ugotoviti, da si zelo samozavestno rekel »ja, točno« na vprašanje, na katero bi moral odgovoriti z ne.