Kaj pa praksa?

Lego kocka obupanega poslovneža
Študijski programi bi morali vključiti več prakse.

Kot študenti smo navajeni učenja o stvareh, za katere vemo, da nam ne bodo nikoli prišle v poštev. Učimo se teorije, ki jo pozabimo v trenutku, ko opravimo izpit. Velikokrat se zgodi, da dokončamo študij in imamo neko izobrazbo, vendar praktičnega znanja preprosto nimamo.

Lahko prosim črkujete Gabanna?
Prvi dan v službi smo običajno takole zmedeni.

Nekateri študijski programi imajo organizirano praktično usposabljanje. Pedagoški programi imajo na primer vsako leto prakso. Tudi medicina je ima kar nekaj. Družboslovni programi pa prakse skorajda ne poznajo.

Družboslovci smo že tako ali tako zajeda države, ker smo nezaposljivi. Zakaj pa je tako? Zato, ker nimamo prakse. Tako večina diplomira brez nekih oprijemljivih izkušenj (ker strežba in delo v trgovini pač nikogar ne navdušita).

Nivo nesposobnosti v tej pisarni je grozljiv.
Šefi od nas pričakujejo, da že vse znamo.

Podjetja niso zainteresirana v programe pripravništva. Zaposleni tam pričakujejo, da nas bo fakulteta pripravila na delo, profesorji pa zagotavljajo, da je teorija dovolj. Živimo torej v zaprtem krogu.

Praktično usposabljanje je ključno za večjo zaposljivost študentov. Če smo delovni in zagnani, lahko dobimo nekaj koristnih delovnih izkušenj, ampak le redkim se nasmehne sreča, da se jim študentsko delo podaljša v redno zaposlitev.

Problem imamo.
Prakso bi morali zagotoviti na vseh študijskih smereh.

Urejeni programi pripravništva bi tako morali postati del vsakdana, kot je že primer v večjih državah. Res je, da so slabše plačani, ampak bolje je kako leto garati v slabše plačani službi in potem napredovati, kot pa da z diplomo čistimo prah v proizvodnji.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.