Nič te ne pripravi na razliko med tem, kako izgleda ‘delo’ na fakulteti, in tem, kako izgleda v resnični pisarni. Na faksu je rok jasen, naloga konkretna, uspeh merljiv z oceno. V korporativnem okolju pogosto ne veš niti, kdo dejansko odloča o tem, ali je nekaj, kar si naredil, dobro opravljeno.
Sestanki, ki bi lahko bili mail
Prva stvar, ki preseneti skoraj vsakega novozaposlenega, je količina sestankov, ki na videz ne vodijo nikamor. Raziskave o delovni produktivnosti dosledno kažejo, da veliko časovnega bremena delovnega dne ne izvira iz same delovne obremenitve, ampak iz nenehnih prekinitev. Sestankov, ki jih Gloria Mark z UC Irvine uvršča med najpogostejše vzroke za izgubo osredotočenosti pri pisarniškem delu, saj vsaka prekinitev v povprečju terja 23 minut za ponovno vzpostavitev enake koncentracije. Za nekoga, ki je na faksu navajen dolgih, nemotenih blokov za učenje, je razdrobljenost korporativnega delovnika eden večjih šokov.
Birokracija, ki se zdi nesmiselna, dokler je ne razumeš
Drugi pogost šok je obseg formalnih postopkov za stvari, ki bi se zdele preproste. Odobritve, podpisi, kopije v vednost. Za nekoga, navajenega na relativno hitro odzivnost profesorjev prek mailov ali ur za konzultacije, korporativna hierarhija, kjer mora vsaka odločitev skozi več plasti odobritve, deluje frustrirajoče počasna. Razlog za to ni nujno neučinkovitost, v velikih organizacijah gre pogosto za mehanizme odgovornosti in sledljivosti, ki jih manjše ekipe ali fakultete preprosto ne potrebujejo v enaki meri.
Pasivno-agresivni mail kot lasten jezik
Morda najbolj presenetljiv del korporativne kulture za marsikoga s fakultete je odkritje, da obstaja cel poseben register komunikacije — vljuden na površju, a s podtoni, ki jih je treba znati brati med vrsticami. Stavki kot ‘samo v vednost, ker se to očitno ni zgodilo’ ali ‘za lažje sledenje ponavljam’ so pogosto oblika izražanja nezadovoljstva, ki bi ga na fakulteti izrazili neposredno, v pisarniškem okolju pa gre skozi plast formalne vljudnosti. Naučiti se prepoznati to razliko med dobesednim in dejanskim pomenom sporočila je veščina, ki je nihče eksplicitno ne uči, a jo mora vsak novozaposleni razviti sam, običajno po nekaj neprijetnih nesporazumih.
Ko pohvala pride redko, kritika pa ne
Raziskave o delovnem mestu, povezane s tem, kako mlajše generacije doživljajo prvo zaposlitev, kažejo, da je pomanjkanje rednih povratnih informacij eden pogostejših razlogov za razočaranje. Podatki Gallupa in Workhumana kažejo, da pripadniki generacije Z, ki tedensko dobijo tako povratno informacijo kot priznanje za opravljeno delo, dosegajo bistveno višjo stopnjo angažiranosti kot tisti, ki dobijo le suhoparno povratno informacijo brez priznanja. Na fakulteti dobiš oceno vsakih nekaj tednov; v službi lahko mine mesece, preden dobiš jasen signal, ali delaš dobro.
Zakaj je prvih nekaj mesecev najtežjih?
Del razloga za ta začetni šok je preprosto v tem, da korporativno okolje deluje po nenapisanih pravilih, ki se jih ne da naučiti iz nobenega učbenika — kdaj je primerno postaviti vprašanje in kdaj bi to delovalo kot nesposobnost, koliko iniciative je zaželene in koliko je videti kot preseganje pristojnosti, kako komunicirati z nadrejenim, ne da bi bil preveč formalen ali preveč sproščen. Vse to se nauči skozi izkušnjo, pogosto z nekaj neprijetnimi napakami vmes.
Kaj dejansko pomaga na začetku
Najbolj koristen nasvet, ki ga pogosto slišijo novozaposleni, ni ‘bodi previden’ ali ‘opazuj’, ampak precej konkretnejši. Poišči si nekoga v organizaciji, ki že razume nenapisana pravila, in ga vprašaj direktno, namesto da ugibaš sam. Vprašanja, ki na fakulteti veljajo za samoumevna (Kako naj to oddam? Komu se moram javiti?), v korporativnem okolju pogosto nimajo enega samega, jasnega odgovora. Kar je frustrirajoče, dokler se ne navadiš, da je iskanje odgovora sam po sebi del dela.
Ni sramota, če je prvih nekaj mesecev naporno
Če se ti prvih nekaj mesecev v pisarni zdi bolj naporno, kot je bil zadnji semester na faksu, nisi izjema — gre za precej univerzalno izkušnjo prehoda iz izobraževalnega v poklicno okolje, ki ima povsem drugačna, pogosto neizrečena pravila igre. Razlika je le v tem, da ti tega prehoda nihče vnaprej ne razloži. Moraš ga preprosto preživeti in se sproti prilagajati.