Na spletu že leta kroži teorija, da imajo v zavetiščih najmanj možnosti črni psi. Razlog naj bi bil skoraj absurdno sodoben: na fotografijah naj bi bili manj opazni, ljudje pa naj bi jih zato hitreje preskočili. Težava je, da raziskave tega ne potrjujejo tako preprosto. Precej bolj zanesljivo pa kažejo nekaj drugega: dlje praviloma čakajo starejši psi in tisti, ki od novega lastnika zahtevajo nekoliko več časa, prostora ali izkušenj. In prav teh se slovenskim zavetiščem trenutno nabira največ.
Če bi moral po fotografijah na spletni strani zavetišča izbrati psa, bi verjetno najprej opazil mladiča. Majhnega, malo nerodnega, z velikimi očmi in še večjimi uhlji. Precej manj verjetno je, da boš kliknil na dvanajstletnega mešanca, ki ima siv gobček, potrebuje zdravila in na opisu piše, da se drugih psov nekoliko boji.
To ne pomeni, da starejšega psa nihče noče. Pomeni pa, da ima precej manj ljudi življenjske okoliščine, v katere se tak pes enostavno prilega. Raziskave posvojitev kažejo precej jasno povezavo med starostjo psa in dolžino njegovega bivanja v zavetišču: starejši ko je pes, dlje lahko čaka na novega skrbnika. Pri barvi dlake pa so rezultati precej manj jasni in več raziskav tako imenovanega »black dog syndroma« sploh ni potrdilo. Črni psi torej morda niso avtomatično zadnji v vrsti. Starejši, vedenjsko zahtevnejši in tisti, ki potrebujejo zelo specifičen dom, pa so precej bližje temu opisu.
Medtem slovenska zavetišča pokajo po šivih
Problem je letos še nekoliko bolj aktualen, ker slovenska zavetišča že več mesecev opozarjajo, da jim zmanjkuje prostora. Konec leta 2025 so nekatera zaradi prezasedenosti in novih pogojev občinam začela celo odpovedovati pogodbe, marca letos pa so predstavniki zavetišč ponovno opozorili, da se pojavljajo primeri, ko za najdenega psa preprosto ni prostega mesta.
V Sloveniji je bilo na začetku leta 2026 registriranih skoraj 250.000 psov. Za državo, ki se rada opisuje kot precej pasjeljubna, to samo po sebi ni problem. Problem nastane takrat, ko se del teh živali izgubi, je odvzet lastnikom ali pa se lastniki odločijo, da zanje ne morejo več skrbeti, sistem za njihovo namestitev pa je že zapolnjen. Lani sprejeta novela Zakona o zaščiti živali je zato precej posegla prav v sistem zavetišč.
60 dni občina, 120 država, potem pa postane zapleteno
Če lastnik zapuščene živali ni znan, prvih 60 dni njene oskrbe krije občina. Če živali v tem času ne uspejo oddati, naslednjih 120 dni stroške prevzame država. Po 180 dneh pa država krije 35 odstotkov stroškov dnevne in veterinarske oskrbe, preostanek pa bremeni zavetišče.
In ravno tu starejši in težje posvojljivi psi postanejo tudi finančno vprašanje. Mladič, ki v nekaj tednih najde nov dom, zavetišču predstavlja popolnoma drugačen primer kot pes, ki v boksu ostane eno leto. Hrano potrebuje vsak dan, prav tako prostor in delo oskrbnikov, starejše živali pa imajo pogosto še višje veterinarske stroške.
Zakon je hkrati zvišal tudi zahteve za občine. Na vsakih začetih 800 registriranih psov mora biti po novem zagotovljeno najmanj eno mesto za psa in dve mesti za mačke. Občine imajo za prilagoditev novemu sistemu prehodno obdobje, toda že zdaj se kaže, da sama številka na papirju ne ustvari novega boksa, novega zavetišča ali dodatnega oskrbnika.
Predstavniki zavetišč zato opozarjajo, da problem ni samo v tem, koliko živali prihaja skozi vrata, ampak predvsem v tem, koliko jih za njimi ostane.
Pes, ki ni več mladič, ima tudi nekaj prednosti
Pri ideji posvojitve odraslega psa je zanimivo, da stvari, zaradi katerih ga nekateri preskočijo, niso vedno slabost. Pri odraslem psu je vsaj približno jasno, kako velik bo, koliko energije ima in kakšen odnos ima do ljudi, drugih psov ali določenih situacij. Oskrbniki ga imajo možnost opazovati in lahko potencialnemu posvojitelju povedo precej več, kot bi lahko povedal nekdo, ki oddaja dvomesečnega mladiča.
To seveda ne pomeni, da je pes po nekaj mesecih v zavetišču popolnoma »prebran«. Zavetišče je stresno okolje in žival se lahko doma začne obnašati drugače. Toda dober opis psa pomeni vsaj nekaj manj ugibanja: ali potrebuje veliko gibanja, ali zna ostati sam, ali ima težave z drugimi živalmi in ali je primeren za nekoga, ki psa še nikoli ni imel.
Tudi zato pri posvojitvi praviloma ne gre za izbiro najlepše fotografije. Zavetišče Ljubljana na primer pred obiskom zahteva vprašalnik, sledita spoznavanje psa in po potrebi sprehod z oskrbnikom, šele nato pa se lahko postopek konča s pogodbo in prevzemom živali.
Ampak študent verjetno ni idealen posvojitelj samo zato, ker ima rad pse
Tu bi bilo zelo enostavno napisati stavek, da bi morali vsi »posvojiti in ne kupovati«. Resničnost je nekoliko manj primerna za slogan. Pes lahko živi petnajst let. To je dlje od večine najemnih pogodb, dlje od študija in v marsikaterem primeru tudi dlje od zveze, v kateri si bil, ko si ga pripeljal domov. Vmes pridejo selitve, Erasmus, prve službe, prakse v tujini in stanodajalci, ki na vprašanje o hišnih ljubljenčkih odgovorijo z zelo kratkim »ne«.
Zato največja usluga psu ni nujno, da ga posvojiš. Včasih je največja usluga to, da ga ne posvojiš, če že zdaj veš, da čez šest mesecev ne boš imel pojma, kam z njim. Če si o posvojitvi resen, je veliko pomembnejše vprašanje, kaj bo s psom v tvojem najbolj kaotičnem tednu, kot pa kaj bo z njim v nedeljo popoldne. Kdo ga bo peljal ven, ko boš imel izpit ob osmih zjutraj? Kaj bo med počitnicami? Ali ga dovoljuje najemna pogodba? In ali imaš rezervo za veterinarja, ko račun ne bo 30, ampak 300 evrov?
Lahko pa psu pomagaš tudi brez petnajstletne pogodbe
Tu je novela zakona prinesla zanimivo možnost. Po 180 dneh bivanja v zavetišču je lahko žival nameščena pri začasnem skrbniku. Gre za nekakšno rejništvo: pes še vedno išče trajni dom, vmes pa namesto v zavetišču živi pri nekom doma. Zakon omejuje število odraslih hišnih živali pri istem začasnem skrbniku na pet, zavetišče pa mora še naprej aktivno iskati trajnega posvojitelja.
Za psa je to lahko precej velika sprememba. Dobi bolj običajen vsakdan, več individualnega stika in možnost, da se pokaže, kakšen je zunaj zavetiškega boksa. Zavetišče pa o njem dobi informacije, ki jih v institucionalnem okolju težko ugotovi: kako se obnaša v stanovanju, kako reagira na sesalnik, dvigalo, obisk ali nekaj ur samote.
Obstaja tudi še manj zavezujoča možnost. Nekatera zavetišča imajo organizirane programe sprehajanja, vendar to praviloma ni sistem »pridi kadarkoli in odpelji psa«. V Ljubljani se morajo prostovoljni sprehajalci denimo najprej vključiti v program in usposabljanje, nato pa pse sprehajajo po določenih pravilih in urniku.
Najtežje je prodati psa, ki se ne zna prodati sam
Pri posvojitvah odločajo stvari, ki z vprašanjem, ali bo pes dober spremljevalec, nimajo vedno veliko zveze. Starost, zapisana ob imenu. Velikost stanovanja bodočega lastnika. Prvih pet minut srečanja. Dejstvo, da en pes skozi rešetke maha z repom, drugi pa se ob neznancu umakne v kot.
Prvi je na spletni strani lahko videti kot popoln pes. Drugi kot problem. Čez nekaj mesecev pa bi bila lahko zgodba obrnjena. In prav zato morda najtežje posvojljivi pes v zavetišču ni nujno črn, največji ali najstarejši. Pogosto je samo tisti, pri katerem mora nekdo ostati nekaj minut dlje, da ga sploh opazi.
Če razmišljaš o posvojitvi, lahko najprej pogledaš živali, ki trenutno iščejo dom. Na spletni strani Zavetišča Ljubljana je trenutno objavljen seznam njihovih varovancev, podobno pa imajo objavljene živali za posvojitev tudi druga zavetišča po Sloveniji.