Ob devetih odpreš prvi oglas. Ob pol enajstih je tvoj življenjepis še enkrat nekoliko drugačen, ker si besedo »sodelovala« zamenjala z »koordinirala« in premaknila tri alineje. Nato napišeš motivacijsko pismo, izpolniš obrazec in še enkrat prepišeš podatke, ki so že zapisani v priponki. Klikneš pošlji.
Čez nekaj ur imaš odprtih dvanajst zavihkov, v glavi primerjaš pet različnih rokov in nisi več povsem prepričana, pri katerem podjetju si morala odgovoriti na vprašanje, kje se vidiš čez pet let. Navzven se ni zgodilo skoraj nič. Ves dan si sedela za računalnikom. In vendar si ob petih izčrpana, kot da bi za tabo ostal cel delovnik.
Razlaga ni v tem, da si lena, premalo disciplinirana ali preveč občutljiva. Iskanje službe združuje nekaj stvari, ki jih ljudje težko prenašamo: veliko truda, zelo malo nadzora in skoraj nobene jasne povratne informacije.
Ko trud ne pusti nobene sledi
Konec šestdesetih let sta psihologa Martin Seligman in Steven Maier raziskovala, kaj se zgodi, ko je organizem dlje časa izpostavljen neprijetnim dogodkom, na katere nima vpliva.
V danes upravičeno spornih poskusih sta živali razdelila v skupine. Ena je lahko s svojim vedenjem ustavila neprijeten dražljaj, druga pa ne. Čeprav sta bili obe izpostavljeni enaki količini neprijetnosti, je bila razlika bistvena: pri prvi skupini je nekaj, kar je žival naredila, spremenilo izid. Pri drugi ga ni.
Ko so živali pozneje postavili v novo situacijo, iz katere je bilo mogoče pobegniti, so tiste iz prve skupine rešitev iskale. Številne iz druge skupine pa niti poskusile niso.
Pojav sta poimenovala naučena nemoč. Dolgo je veljala razlaga, da se je organizem naučil, da njegovo ravnanje nima smisla, zato je prenehal poskušati. Toda zgodba se tu ni končala.
Petdeset let pozneje sta ugotovila, da je pomembnejši nadzor
Leta 2016 sta Maier in Seligman objavila pregled novih nevroznanstvenih ugotovitev in zapisala, da je bila njuna prvotna razlaga v pomembnem delu obrnjena narobe.
Po novejšem razumevanju pasivnost ob dolgotrajnem, neobvladljivem stresu ni nekaj, česar se moramo šele naučiti. Gre za osnovni obrambni odziv. Tisto, česar se organizem nauči, je nadzor: izkušnja, da lahko s svojim vedenjem nekaj spremeni. Pri tem ima pomembno vlogo prefrontalna skorja, ki pomaga zaznati povezavo med dejanjem in njegovim izidom ter zavreti pasivni stresni odziv. (Maier in Seligman, 2016)
Seveda to ne pomeni, da je pošiljanje življenjepisa enako laboratorijskemu poskusu ali da lahko ugotovitve raziskav na živalih preprosto prenesemo na vsakega človeka. Ponujajo pa uporaben okvir za razumevanje, zakaj nas dolgotrajno pomanjkanje vpliva tako izčrpava.
Pri iskanju službe namreč pogosto ni največja težava količina dela. Težava je, da ne moreš ugotoviti, ali je tvoje delo sploh kaj spremenilo.
Trg dela ti zelo redko pove, kaj se je zgodilo
Sodobni prijavni postopki so skoraj popolno okolje za izgubljanje občutka nadzora. Odgovora pogosto ni. Ne dobiš zavrnitve, pojasnila ali vsaj avtomatskega sporočila, da je bil postopek zaključen. Prijava preprosto izgine. Tudi merila ostanejo skrita. Ne veš, ali ti je zmanjkala ena ključna beseda, ali je tvojo prijavo izločil avtomatiziran sistem, ali je nekdo imel več izkušenj ali pa je bilo delovno mesto v resnici že oddano.
Povratna informacija, če sploh pride, pride z zamikom. Tri tedne pozneje v nabiralniku najdeš generično sporočilo, ki ga lahko prebereš do konca, ne da bi izvedela karkoli o svoji prijavi.
Najbolj zmeden pa je odnos med vloženim trudom in rezultatom. Motivacijsko pismo, ki si ga popravljala ves večer, ostane brez odgovora. Prijava, ki si jo dokončala na telefonu med vožnjo z avtobusom, ti prinese razgovor.
Takrat je težko vedeti, česa naj bi se iz izkušnje sploh naučila. Kaj je delovalo? Kaj ni? Kaj naj naslednjič spremeniš?
Včasih je negotovost težja od zavrnitve
Leta 2016 so raziskovalci z University College London v poskusu sodelujočim pokazali virtualne kamne, pod katerimi se je lahko skrivala kača. Če se je pojavila, so prejeli blag električni sunek. Med igro so se učili, kateri kamni so nevarnejši, raziskovalci pa so spremljali njihov občutek stresa, širjenje zenic in potenje.
Največ stresa niso zaznali takrat, ko je bil sunek gotov. Pojavil se je ob največji negotovosti, ko je bila možnost, da ga bodo prejeli, približno polovična. (de Berker in sodelavci, 2016)
Zato je lahko sporočilo »žal vas nismo izbrali« nenavadno olajšanje. Novica ni dobra, vendar je vsaj dokončna. Veš, pri čem si, zapreš zavihek in greš naprej.
Veliko bolj naporna je prijava, ki že tri tedne visi nekje med možnostjo in tišino. Morda še nisi izločena. Morda so pozabili nate. Morda bo odgovor prišel jutri. Zaradi tega morda še naprej preverjaš elektronsko pošto in v glavi ponavljaš odgovore z razgovora.
Potem pride en klic in spet dobiš energijo
Po petnajstih prijavah brez odgovora nenadoma zazvoni telefon. Nekdo bi se rad pogovoril s tabo. V nekaj sekundah se vrne motivacija, odpreš nove oglase in imaš občutek, da je vendarle mogoče.
Takšne občasne in nepredvidljive nagrade v psihologiji povezujemo z vzorci okrepitve, pri katerih ne vemo, po katerem poskusu bo prišel rezultat. Podoben element poznajo igre na srečo: ravno nepredvidljivost nagrade pomaga ohranjati vedenje. To seveda ne pomeni, da je LinkedIn igralni avtomat. Pomeni pa, da nas kombinacija dolgih obdobij tišine in občasnega uspeha lahko drži v stalni pripravljenosti.
Zato zjutraj najprej pogledaš pošto. Zato še zvečer odpreš »samo en oglas«. In zato se včasih težko zares odmakneš, tudi ko tisti dan ne moreš narediti ničesar več.
Kako si vrniti vsaj del občutka nadzora?
Rešitev ni v tem, da si vsak dan ponavljaš, da moraš ostati pozitivna. Koristneje je ustvariti čim več situacij, v katerih lahko jasno vidiš povezavo med svojim ravnanjem in rezultatom.
- Loči svoje delo od njihove odločitve.Tvoja naloga je, da pripraviš dobro prijavo in jo pošlješ. Odločitev podjetja nastaja iz vrste dejavnikov, do katerih nimaš dostopa. Če oboje združiš, začne vsak molk delovati kot osebna ocena tvoje vrednosti.
- Postavi si cilj, ki ga lahko dosežeš sama.»Ta teden bom dobila razgovor« ni cilj, ki je povsem v tvojih rokah. »Poslala bom šest kakovostnih prijav in pisala dvema osebama iz panoge« pa je. Tudi če še nimaš službe, lahko na koncu tedna jasno vidiš, kaj si naredila.
- Poišči povratno informacijo pri ljudeh.Prijavni obrazec ti je ne bo dal. Človek ti jo morda bo. Kratek pogovor z nekom iz panoge, sporočilo nekdanji sodelavki ali vljudno vprašanje po razgovoru lahko prinese več uporabnih informacij kot še ena ura ugibanja, kaj pomeni status »application under review«.
- Ohrani nekaj, pri čemer je rezultat viden.Skuhaj kosilo, pojdi teč, končaj poglavje knjige, nauči se deset novih besed. Ne zato, da bi se zamotila, ampak zato, ker potrebuješ tudi izkušnje, pri katerih trud pusti jasno sled.
Iskanje službe ni preizkus tvojega karakterja
Če te prijavljanje izčrpava, to še ne pomeni, da nisi dovolj vztrajna. Morda si samo že dolgo v procesu, ki od tebe nenehno nekaj zahteva, v zameno pa ti skoraj ničesar ne pove.
Utrujenost je v takšnem okolju razumljiv odziv. Pomaga, če iskanju postaviš meje, meriš tisto, na kar lahko vplivaš, in v tednu ohraniš tudi nekaj, kar se ne konča z avtomatskim sporočilom »hvala za vaše zanimanje«.
Če pa utrujenost preraste iskanje službe – če več tednov težko vstaneš, te nič več ne veseli ali imaš občutek, da nič nima smisla – potem ne gre več samo za boljšo organizacijo prijav. Takrat je pomembneje, da se o tem pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš, ali poiščeš strokovno pomoč.
Službo iščeš. Ni pa treba, da je medtem vsaka ura tvojega dne še ena prijava.