Prekomerni turizem – najhujša epidemija do sedaj?

Dekle stoji na balkonu, za njo turistična destinacija in navdušeno slika.
Prekomerni turizem – najhujša epidemija do sedaj?

Sprehajaš se po ulici in se gneteš ob tisoče turistov, ki morajo slikati vsak pločnik in vsako uličico okrasiti z Instagram filtri, ter obvestiti svoje »prijatelje« preko družbenih omrežjih kako pustolovski so in kako njihovo življenje ni monotono in dolgočasno.

Presenečeno opazuješ gručo turistov, ki se prešerno pustijo obrati vsega drobiža za eno ubogo kepico sladoleda. Najemnine se kar naenkrat močno dvignejo. Ceste so natrpane. Lokalne restavracije začenjajo zaračunavati vsako malenkost in dvignejo cene. To so prvi simptomi prekomernega turizma.

Kako se je ta epidemija začela?

Včasih si za potovanje v druge države potreboval nekaj vzdržljivosti. Potrebno je bilo napraskati denar za letalsko karto, se prevažati v neprijetnih avtobusih ali zatohlih vlakih, jesti lokalno in neznano hrano, se naučiti živeti kakor domačin, spati v zanikrnem motelu. In drugega večina turistov ni želela. Želeli so se naužiti drugačne kulture in življenja. A temu danes ni več tako.

Včasih si moral na Dunaju sodelovati v kavarniški kulturi. Danes lahko skočiš v Starbucks in nato odhitiš do naslednje turistične destinacije. V Parizu si se moral navaditi tuje kulinarike. Danes lahko na hitro poješ hamburger in pomfrit v eni izmed tisočerih verižnih restavraciji s hitro hrano.

Turistka se prehranjuje s pomfritom iz McDonaldsa.
Današnja pariška kulinarika.

Turistična in gastronomska industrija sta izbrisali kulturni duh destinaciji in ju prilagodila povprečnemu potrošniku na način, ki mu bo prijeten in preprost. Ampak zakaj turisti sploh želijo tako mlačno potovanje? Zakaj želijo, da jih za rokico peljejo od ene turistične točke do druge in jim organizirajo dan, kakor da so prvošolci?

Tu spet pride do znanega greha modernega sveta– kvantiteta pred kvaliteto. Moderni turist želi obiskati čim več lokaciji v najkrajšem času. To potrebo je prinesla kultura tekmovanja in maskiranja na družbenih omrežjih ter je začinjena s pradavno potrebo po dokazovanju in »metanju ven«.

Po drugi strani pa industrija šteje samo številke obiskovalcev in ne koliko zapravijo ter kako lepo so se imeli. Vse skupaj je le nek ogaben zmazek številk in statistike. Tako bi lahko rekli, da se je epidemija prekomernega turizma začela v naši duši kakor manifestacija lenobe, častihlepja in obsedenosti z izgledom.

Dve dekleti ležita na plaži
Mentaliteta »tudi mi lahko izgledamo slavno in bogato«.

Kako pa sploh kraj postane popularna destinacija?

Popularnost oziroma trend določene destinacije sprožijo redki, pustolovski turisti. Ti pridejo v nek neznan kraj, naredijo nekaj hipsterskih slik in odidejo. Seveda pa se ne morejo upreti in te slike objavijo na družbena omrežja.

Na mizi leži fotoaparat in nekaj fotografiji.
Začne se z nekaj fotografijami…

Te slike privabijo nekaj drugih turistov, ki se opogumijo in pretrpijo nekaj neudobnosti. Ti še naprej širijo destinacijo preko družbenih omrežji in tako večajo slavo ter ugled lokacije. To lokacijo nato izbere neka slavna oseba, ki si pa ne želi nelagodja in zapravi kar nekaj denarja za to, da ji bo udobno.

Ker pa ima taka oseba ogromno moči na družbenih omrežjih, kaj kmalu pritegne na to lokacijo druge premožnejše osebe in pa tudi tiste, ki so na meji med višjim razredom in bogastvom. Taki turisti zahtevajo še več udobja, kar spodbudi hotele ter lokalne restavracije, da zvišajo standard in s tem cene.

Bogati in slavni turisti (ki imajo dan danes že skorajda status polbogov) pa še bolj učinkovito širijo slavo določene destinacije in tako prikličejo slehernika, povprečnega turista, ki se na to destinacijo odpravi z namenom, da dokaže svetu, da je tudi on lahko svetovljan in popotnik.

Na sliki je glava dekleta, ki jo obkrožajo logotipi socialnih omrežji.
Družbena omrežja so tudi eden izmed načinov širjenja prekomernega turizma.

Povprečni turisti večinoma ne želijo izkušenj temveč priznanje, da so obiskali določeno destinacijo, pa tudi če tam samo spijejo kavo in se vrnejo. Tisti, ki pa želijo ostati dlje časa, zahtevajo vsaj podobno oskrbo kakor bogati in slavni turisti. Tukaj se začne nato pretvarjanje in brezvezno zapravljanje denarja za mala ugodja. Ti povprečni turisti nato delijo destinacijo preko družbenih omrežji in ponovno sprožijo enačbo zavidanja in častihlepja pri drugih povprečnih turistih.

In tako se ta cikel ponavlja in ponavlja. Kmalu ta destinacija ni vež živeče, utripajoče mesto ali pokrajina temveč samo prispodoba za počitnice.

Kako pa prekomerni turizem škoduje?

Iskreno povedano se turizma najprej veselijo vsi. Domačinom prinese sloves, posel zacveti in lokacija pridobi nek status. A kaj kmalu se turistov veselijo samo še gostinci in turistična industrija. Ti so namreč večinski dobitnik pri prekomernem turizmu.

Pa tudi oni so primorani spremeniti marsikaj, da ugodijo ležernosti povprečnega turista. Še posebej če je ta povprečen turist iz države, ki je finančno stabilnejša kakor država, ki jo obiskuje. Višajo se cene in to prinese finančne težave za domačine, ki so malodane pregnani iz svojih domov v bolj mirne in cenejše alternative.

Mala podjetja kaj kmalu zaječijo, saj so večja podjetja postala mojstrska v skrivanju svoje poslovne prevlade v pridihu domačega, pristnega in lokalnega. Najemodajalci rajši zaslužijo malo bogastvo z oddajanjem stanovanj turistom kakor domačinom. Tako se z turizmom poruši krhek ekosistem določenega kraja, pokrajine in države.

Ženska sedi na tleh, izgleda kakor brezdomka.
Marsikje so turisti najhujše zlo za domačine.

Kmalu se celotna državna sredstva namenjajo turističnim destinacijam, medtem pa drugi kraji (ki so po navadi enako lepi in prijeti a manj slavni) osamijo in propadejo. Nekatere države postajajo kakor novodobne kolonije– raj za turiste z debelimi denarnicami in slabo izobrazbo manir.

Obstaja legenda o dalmatinski starki. Ko jo je novinar vprašal, kako prenaša turiste, je odgovorila presenetljivo čustveno. »Preživela sem fašiste, ustaše in naciste. Ampak nihče ni bil tako brezbrižen v svojem uničevanju kakor so danes turisti!«

Kaj lahko naredimo, da zmanjšamo škodo prekomernega turizma?

Kakor pri vseh problemih tega sveta, tudi tukaj rešitev leži v vsakem posamezniku. Vsak mora pri sebi premisliti kako pa tudi zakaj potuje. Ne maraš lokalne hrane? Potem ne potuj tja. Ne prenašaš vročine? Potem Egipt ni ravno prava destinacija zate.

Predvsem se izogibaj hitremu, enodnevnem potovanju. Rajši obišči manj lokaciji in se popolnoma sprosti ter odkrivaj lokalni duh. Pa tudi vprašaj se. Ali moraš res obiskati Barcelono? Jo res želiš videti ali pa gre tu samo za pozitivno stigmo nekega kraja? Pobrskaj malo po zemljevidu. Nekateri kraji si prav želijo turistov. Mogoče ne bo ravno najbolj lagoden potep, bo pa zanimiv.

Dekle si ogleduje terminal z časi odhoda.
Se ne moreš odločiti kam? Potem nikamor.

Ko pa že dosežeš svojo izbrano destinacijo, ne išči samo poznano, poceni in preprosto. Razišči, prehranjuj se kot domačin, obišči malo restavracijo v kotu uličice, popij kavo v bifeju, kjer se zadržujejo lokalni delavci. Spoznaj tudi slabe plati destinacije in ne zapravljaj denarja (ki po navadi konča v žepih velikih, globalnih podjetji), da bi jih lahko ignoriral–a.

Z malo spremembe v naših navadah in mišljenju bomo lahko kot posameznik pomagali domačinom vseh krajev, ki jih obiščemo. Domačinom lahko olajšamo življenje in poskrbimo, da gre naš denar res v roke malih, domačih podjetji, kakor je tudi prav.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.