Maroko-Afrika v malem

Najrazličnejše meje nam vse prevečkrat grenijo in otežujejo življenje. Najtežavnejše prepreke vestno oddaljujemo in s tem raztezamo svet, ki kmalu postane preobsežen. Zato kar težko dojemamo, da je na primer Afrika le tri države stran in da je pomen besed velikost, pomembnost, moč pravzaprav relativen. Če želimo odpraviti meje oziroma mejnike, jih moramo torej relativizirati. Stvari, ki nam niso povsem jasne, si moramo pogledati pobližje… Odpotujmo v neznano in preverimo (športne) razsežnosti drugačne kulture, religije, pokrajine. Z vsakim nadaljnjim korakom namreč odstiramo pajčevino, ki nas je navidezno omrežila in nas omejila.

Prvi vtis
Še za nobeno destinacijo do sedaj nisem slišal toliko negativnih opazk pred odhodom kot na račun Maroka. Že zaradi tega je Maroko, še preden sem prvič vstopil vanj, v mojih očeh postal mističen, nevaren. A zdaj vem… Gre sicer za sila kaotično državo, ki pa te ob spoštovanju in razumevanju njihove kulture zlahka nasiti s fantastično naravo in izjemno srčnimi ljudmi. Kdor si torej želi odkriti popolno simbiozo družbene in fizične geografije, naj le čim prej odide v Maroko. Slednja simbioza se mu bo namreč vsakodnevno odstirala, ko bo v spiritualnem vzdušju najslikovitejših pokrajin z metinim čajem v rokah in prežet z islamsko kulturo opazoval najrazličnejše življenjske intrige tamkajšnjega prebivalstva. Ena izmed variant – kako najceneje do Maroka – je tudi polet z Ryanairom (prek Londona) do andaluzijskega Jereza, od koder ni prav daleč do obmorskega Algeciresa. Andaluzijsko pristanišče, nedaleč od Gibraltarja, je namreč popularna izhodiščna točka proti Maroku in Afriki. Za okoli 25 evrov je možno pripluti s trajektom na drugo stran Sredozemlja – v špansko enklavo Ceuto ali pa maroški Tanger.

Prvi vtis oziroma mejni prehod izgleda kot nekakšen dolg koridor, v katerem se kaj kmalu seznanimo z arabsko pisavo, številnimi, ki bi te najraje prenesli v Maroko in seveda z dirhami – maroško denarno valuto. Naslednjih nekaj tednov se bo namreč marsikaj “vrtelo” okrog dirhamov, ki imajo za zdaj sicer preprosto tečajno razmerje z evrom 1:10, a če se seznanimo z maroško 40-50 odstotno brezposelnostjo, lahko kaj hitro ugotovimo, da je maroški način preživetja pravzaprav bitka iz dneva v dan. Njihova bitka pa lahko postane prava mora za naivnega in neizkušenega bagpackerja, ki v očeh Maročanov vselej predstavlja vir takojšnjega zaslužka oziroma okno v svet. Kar naenkrat namreč ugotoviš, da je vse naokrog inflacija kvazi turističnih vodnikov, ki te želijo vsiljivo popeljati, kaj malega razkazati, zraven pa še kaj opojnega prodati.

Ne, hvala!
Prva postojanka je bil torej Tetouan, ki je odličen (polmilijonski) kraj za spoznavanje lastne naivnosti in maroške pregnanosti. Izkušnja pravi: potovalec komercialno nastrojenih domačinov nikakor ne sme spraševati za ceno oziroma pomotoma zaviti v katero izmed njihovih trgovinic, saj je potemtakem artikel že tvoj. Potrebno pa se je nemudoma priučiti nekaj najpogostejših religiozno-olajševalnih vzklikov (“habdula”, “inšala”, “besmila”,…) ter obvezni “La šukran/Ne, hvala”, zaradi katerih takoj postaneš kredibilnejši. Šele tedaj lahko zadihaš s polnimi potovalnimi pljuči in se odpraviš proti gorovju Rif, ki je žitnica kifa (marihuane), s katero je kar v treh četrtinah založen evropski trg. Zdi se, čeprav neuradno, da je tovrstna dejavnost v Maroku praktično legalizirana, saj se z njo sprošča staro in mlado; še najočitneje pa je v Chefchaouenu, ki je v vsej svoji modrini (fasad) pravo zatočišče svetovnega epikurejstva. Iz te sicer idilične podgorske vasice pa je pohlepni turizem ustvaril zadetkarsko letovišče. Zato je tu “roba” tudi do desetkrat dražja kot drugod.

Raznoliko in sprejemljivo kraljestvo
Prenočišča in hrana v Maroku za nas ne predstavljajo prevelikega stroška. Vsakdo, ki le ni preveč zahteven, se namreč lahko naspi za 3 do 6 evrov, nažre in napije pa za prav toliko. Hrana je okusna, osnovna menija pa sta kus-kus in tajin, ki je nekoliko podoben naši obari, a mnogo bolj nasiten. Odlična je tudi njihova osnovna juha harira, ki je v času ramadana prva jed po celodnevnem postu. Pijača je načeloma brezalkoholna, alkohol pa nespoštljiv ter predrag. Predrag je tudi bencin (200 SIT/l), zato je avtobus najprimernejše prevozno sredstvo, saj je za 100 km dolgo vožnjo potrebno odšteti le približno 2 evra (in še evro za prtljago).

Maroko je kraljevina, ki ji vlada Mohammed IV. in je šele na polovici demografskega prehoda. Njihov naravni prirast je kar 20-krat večji od našega, kar 70 odstotkov prebivalstva pa še ni preseglo 30 let. 30 milijonov vsega prebivalstva napoveduje demografsko eksplozijo. Sicer pa je potrebno ločiti Maroko med zgornjim in spodnjim, mediteranskim in saharskim oziroma severom in jugom. Gre za preplet različnih kultur – na eni strani skrajno komercialno usmerjenega in agresivnega arabskega življa v priobalnem predelu ter na drugi strani umirjenega berberskega in tuareškega, ki so se s svojo sproščenostjo odlično prilagodili na težavne razmere goratega Atlasa in puščavske Sahare. Medtem ko je na severu arabsko prebivalstvo skrajno agresivno, tržno naravnano ter vselej usmerjeno proti Evropi (v obljubljeno EU letno prebegne približno 50.000 Maročanov), je južni ali spodnji del povsem drugačen.

V atlaških gorah je tako moč opazovati potrpežljive nomadske družine, ki s čredo ovac ali koz utirajo pot neki novi generaciji nomadov; v prisaharskem predelu (predvsem v okolici Merzouge) pa lahko prvič okusimo prvinsko Afriko. Med ljudmi vlada solidarnost, saj jim narava nikakor ni postlala z rožicami. Psihološko so nagnjeni proti Sahari, potiho pa hrepenijo po svobodni in združeni Afriki. Za še pristnejši stik s slednjimi, ki so jim voda in dateljni vir življenja, je potrebno najeti avtomobil v Marrakeshu ali v Ouarzazatu ter imeti pravega vodnika, ki te po nepregledni kamniti puščavi Hammadi lahko popelje za približno 10-20 evrov.

Pariz-Dakar-Tangier
Če ugodimo omenjenemu zaporedju, se pred nami po 40 km nore “Pariz-Dakar” (tod mimo je šla namreč tudi peta etapa lanskoletne dirke) puščavske vožnje slednjič pojavi 150 m in več visok Erg Chebbi – glomazna peščena sipina, ki sem jo čakal še iz otroških dni. Tam, kjer so se vsi naravni pogoji zoperstavili, voda dokončno usahnila, veter pa je še zadnjič odtegnil in zlahka posrkal človeški odmev, so nas pričakali puščavski pogoji. Ko pa so se bose noge končno pričele ugrezati v sipki material, mračni puščavski vetrič pa je že opozarjal na strmoglavo znižanje, tudi za 20°C, nočne temperature – se je potovanje intimno zaključilo.

Če se je potovanje intimno zaključilo na grebenu peščene sipine ob najotožnejšemu ljudstvu, pa je bila zadnja slovenska stopinja v maroško zemljo vtisnjena šele dva tedna pozneje – v Tangierju. Do tedaj se je izplačalo videti še Marrakesh in požrtijo, ki se na osrednjem trgu dogodi vsak dan v letu, Essaouiro in njene pojoče ribiče, Casablanco in najvišji, 230 m visok, minaret na svetu ter naposled, ob bolečem spoznavanju prepada med revnimi in bogatimi, glavno in kraljevo mesto Rabat. Domala vsi geografski elementi, tako družbeni kot fizični, ki sestavljajo celotno Afriko, so zgoščeni v Maroku. Maroko je zatorej “Afrika v malem”, ki jo v mesecu dni brezskrbno prepotujemo že za 700 evrov.

INFO
Letalska karta: z Ryanairom (in s pravočasno rezervacijo kart) prek Londona do Jereza za približno 50.000 sit
Prenočišča: 3-6 evrov
Hrana: 3-6 evrov
Najdražja aktivnost: pomemben je najem avtomobila (precej drago ok. 50 evrov/dan) in lokalnega vodnika (10-20 evrov), s katerima lahko na najcenejši, najvarnejši in najbolj poučen način odkrivamo puščavski svet. Delček Visokega Atlasa lahko za ok. 50 evrov ob lokalnem vodstvu prepotujemo na mulah in lagodno občudujemo prelepo visokogorsko pokrajino. Več informacij lahko dobite v visokogorskem mestecu Telouet.  
Denar: EUR, domača valuta = maroški dirham
Tečaj: 1 dirham = 22 tolarjev (na dan 5.12. 2005); pred izstopom iz Maroka je nujno zamenjati ali potrošiti vse dirhame

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.