Nasmeh za milijon dolarjev

Uganda, dežela nasprotij, neomejenih možnosti za belce, lagodnega življenja za moške in dežela garaških žena. Uganda postaja turistično izredno zanimiva destinacija, predvsem zaradi gorskih goril, ki jih je na meji z Ruando mogoče videti v njihovem naravnem okolju, ter izvira Belega Nila, ki mu grozi ekološka katastrofa zaradi predvidene gradnje hidroelektrarne. Neokrnjena narava v nacionalnih parkih in bohotenje divjih živali v naravnih kraljestvih so tiste stvari, ki vam nudijo tisočero priložnosti za izjemne fotografije, dobrota in preprostost domačinov pa vam pustita vtis globoko v srcu.

Kampala – glavno mesto Ugande
Kampala, glavno mesto Ugande, z 2 milijona prebivalci, se lahko postavlja z izjemnimi zgradbami, kulturnimi doživetji, svetovljansko kuhinjo, mestnim vrvežem in kaotičnim javnim prevozom. Taksiji prevažajo potnike po pravilu tetrisa, kjer je potrebno zapolniti prazna mesta, z dodatnim načelom, da je vedno prostor še za enega več.
Boda boda, majhni motorji so sicer bolj udobna izbira, vendar so vaša kolena lahko hitro v nevarnosti, če imate daljše noge od voznika in vaša štrleča kolena niso njegova skrb, ko se preriva mimo avtov.

Medtem ko mesta ne boste ločili od večine velikih mest, razen tega da so ulice tlakovane z blatom, pa vam majhen pobeg v vas pričara pravo afriško življenje. Takšna vas je tudi Bufuka, blizu mesteca Kabale na meji z Ruando. Številčne družine živijo v hišicah iz blata, krite s slamo ali papirusom. Oče velikokrat ne ve koliko otrok preživlja njegova žena, ki od jutra do večera z motiko obdeluje polja za blagor svojega moža in preživetje družine.

Ogromna izbira sadja predvsem za turiste…
Uganda je kmetijsko zelo bogata država. Obilni in napihnjeni trebuščki otrok niso rezultat pomanjkanja, temveč enoličnosti in pomanjkanja vitaminov, beljakovin in mineralov v prehrani. Raznolikost sadja in zelenjave na tržnicah, kamor pride iz vasi, je izjemna, vendar le redko zaide v domove, kjer se ponavadi dnevni obrok kuha v enem loncu, na prostem ognju. “Posho” je dnevno na jedilniku. Pripravijo ga podobno kot naše žgance, le da je posho bele barve in brez okusa; začinjen z banano in sladkorjem po mojem receptu, pa je postal moja najljubša sladica.  Domačini ga jedo k matokam, zelenim bananam, ki imajo kuhane okus po krompirju, in omaki iz mletih arašidov. Jed iz matok in zelenjave imenujejo katogo. Zelenjavo vso prekuhajo in solat ne poznajo. Prav tako jim ni všeč juha, ker jim krožnik juhe ne predstavlja hrane, saj si je ne morejo kopasto nabasati in jim zato ne daje občutka sitosti. Fižol in zelje, za priboljšek pa kakšna kuhana buča so vsa zelenjava, ki zaide v njihove lonce, čeprav gojijo tudi vso drugo zelenjavo. Dodo, malo bolj grenka različica špinače, je žal luksuz, ki si ga mnogi ne privoščijo. Prav tako tudi ne sadja, ki ga je na pretek. Ananas, banane, gonja (mini banane), avokado, mango, ogromen jackfruit, pasionka, tomato fruit, celo lubenice se včasih znajdejo na tržnicah Kabaleja.

Dejstvo, da Uganda ne trpi zaradi pomanjkanja hrane, jo naredi pravljično. Kljub revščini so domačini večno nasmejani in tudi zgarane žene vas ne bodo prikrajšale za nasmešek. Oboroženi z dobro voljo in željni prijateljevanja z belci preživljajo dneve, žene na poljih, otroci v šolah in okoliških hribih, moški pa v lokalih, kjer ob obusheri, tradicionalni alkoholni pijači iz sorghuma, vrste žita, razglabljajo o revščini in se gostijo s kozjim mesom.

Moja izkušnja prostovoljnega dela v Afriki…
Jaz sem se tja skupaj s prijateljem odpravila na prostovoljno delo v dobrodelno organizacijo Edirisa. Delavnice, ki sva jih z Lukom vodila kot prostovoljca, so zahtevale ves najin napor. Od jutra do večera sva se borila z osnovnošolci, ki so slabo razumeli, sicer uradni, angleški jezik. To je bila tudi najpogostejša tema najinih učnih ur. Razen pri prvem in drugem razredu, kjer so najina prizadevanja za mir in disciplino utonila v globokem jezeru Bunyonji, ob katerem je bila naša osnovna šola Bufuka. Prvi razred je bil kot odmev. Ob najinem: “Be quiet!”, sva dobila enoten odgovor: “Be quiet!” Nič boljše ni bilo s: “Sit down!”. Na svojo stran sva jih pridobila samo z igricami ‘gnilo jajce’ in ‘kdo se boji črnega moža’, katerih pravila so nama sicer jasna, vendar nikoli ne bova razumela, kaj so afriški otroci sposobni narediti iz teh preprostih igric. Vsak je želel imeti gnilo jajce in res nihče se ni bal črnega moža, oziroma buggy mana, sva se pa midva skoraj malo bala njih.

Malo starejši otroci nama tudi niso prizanašali s smehom ob branju njihovih spisov. Utopično in preveč optimistično je bilo najino pričakovanje, da bova pod jasnim naslovom “My day at school” ali “Lake Bunyonji in year 2020” našla vsebino, ki bi vsaj približno ustrezala naslovu. A story about cat and mice jim je bila najljubša. Pa ne glede na to, kak naslov sva jim dala. Ali pa o Tomu, ki ga lovi policija. Najzanimivejša pa je bila deklica, ki je vztrajno prepisovala tekst iz časopisnega papirja, v katerega je imela ovit zvezek in sva tako vedno brala o letalskih sposobnostih neke ugandske ptice.

Dejstvo, da se njihov lokalni jezik bere tako kot piše, jim je oteževalo izražanje v angleščini. Če se želite resnično čuditi razsežnosti otroške domišljije, potem dajte otrokom list papirja in svinčnik in zagotovo boste imeli dovolj razlogov za prisrčen smeh. In ko že mislite, da vas nič več ne more presenetiti… Pomislite znova.

Seveda sva želela otrokom ugajati in to sploh ni bilo težko. Malo težje je bilo po uro in pol skupaj držati hiperaktivne otroke v zanimanju za najina prizadevanja. Z demokracijo odločanja o vsebinah delavnic nisva daleč prišla, ker bi vsi otroci najraje samo peli in plavali. Plavanje je eden od programov Edirise, ki je naletel na izjemen odmev in občudovanja vredne rezultate. Nekaj rokavčkov in par kopalk, ki smo jih prejeli od dobrih ljudi, je naredilo naše ure plavanja priljubljene pri vseh otrocih. Težko je prešteti, koliko malčkov je splavalo iz najinih rok. Dejstvo, da so naju povabili tudi na sosednje šole, ki imajo svoje prostore ob jezeru, nama je pokazalo, da smo Edirisini prostovoljci resnično cenjeni in potrebni ne samo v Bufuki, ampak tudi drugod. Program Edirise v osnovni šoli Bufuka povzroča, da ta šola postaja najbolj priljubljena daleč naokoli. S sponzorskim programom Nasmehi, s katerim lahko pomagate bufuškim otrokom, se financirajo vse dejavnosti, ki jih z otroci počnemo prostovoljci. Poleg delavnic v šoli in plavanja tudi izleti in skavti ter razna tekmovanja, ki se jih otroci zelo radi udeležujejo. Fotografije, ki obkrožajo svet in izražajo veselje otrok, ko prejmejo novo milo, zvezke, barvice, odeje, včasih pa samo obrok tolpe hrane ali prekuhano vodo iz rok prostovoljcev Edirise, pomenijo upanje, da Nasmehi nikoli ne bodo ugasnili.


Potreba po bližini in iskren odnos med ljudmi
Otroci v šolah nosijo šolske uniforme, doma pa so skoraj neprepoznavni v prevelikih majicah s še bolj velikimi luknjami, ki prav tekmujejo za prostor na oblačilih. Seveda otrok to sploh ne moti, še manj dejstvo, da so bosi ali da jim iz nosa sili smrkelj. Nasmeh za milijon dolarjev jim krasi obraze in njihove majhne ročice se oklepajo tvojih rok, ko se sprehajaš po hribih. Četudi imaš občutek da si sam, se hitro zdrzneš, ko se majhna roka dotakne tvoje in začne božati tvoje dlake. Majhna punčka me je enkrat celo ugriznila po nekaj minutnem ovohavanju. Domačega šampona za umivanje mi je že zdavnaj zmanjkalo, tako da težko verjamem, da ji je ugandsko milo za pranje posode, ki sem ga v zadnjih tednih uporabljala za umivanje tako telesa kot las, lepo dišalo. Sploh sem presenečena, da se me otroci niso bali, saj so bili zaradi mila moji lasje vedno bolj podobni pričeski klovna.

Dejstvo, da te otroci želijo ves čas držati za roke, je oteževalo naša prizadevanja, da bi pri urah telesne vzgoje tvorili krog. Ali pa je bila to najina dobrosrčnost in potrpežljivost, ki so ju otroci zaznali že prve dni in se ju niti z nekaj sekundnim, včasih zelo potrebnim, hudim izrazom na obrazu nisva mogla znebiti. Po pravici povedano pa mi je ljubezen tamkajšnjih otrok zelo ustrezala in napajala moje baterije, ki so se sicer zaradi pomanjkanja čokolade hitro praznile.

Ta navezanost, brezskrbnost, potreba po bližini in iskren odnos med ljudmi že od otroštva je tisto malo, kar je nam nujno potrebno. To je tudi nekaj, kar najbolj pogrešam doma. Iskren, zvedav pogled in tiha, iskrena prošnja, ki kriči iz velikih oči: “Ne odhajaj!” V svojo tolažbo se sedaj prepričujem, da so govorile: “Vrni se!” In nekega dne se zagotovo tudi bom.

INFO:

Letalska karta: 0d 800 EUR dalje
Viza: na letališču Entebbe za 30$ z veljavnostjo 3 mesecev z možnostjo podaljšanja
Obvezno cepljenje: rumena mrzlica na IVZ Ljubljana, Trubarjeva 2
Priporočeno cepljenje: hepatitis A, B, tetanus
Za anti malarike se posvetujte z zdravnikom.
Vodnik: Lonely Planet – East Africa
Prenočišča: od 4$ dalje
Hrana v restavraciji: od 5000 USH 
Vstopnine v parkih: 20% popusta na ISIC
Najdražja aktivnost: mountain gorillas = 360$. Dovolilnice je potrebno rezervirati vnaprej, sprejmejo namreč samo 6 turistov dnevno.
Denar: EUR ali USD, domača valuta = ugandski šiling (USH)
Tečaj: 1 EUR = 2200-2300 USH; 1$ = 1700-1800 USH. Denar menjati v Kampali.


 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.