Panama

Po dveh letih premora je ponovno napočil čas za obisk daljnih dežel. Destinacija: »nekje, kjer še nismo bili!«
Ekipa štirih se nas je zbrala v zelo kratkem času. Že ustaljena sopotnika, Mitja in Žan, ter nov, Matej, ki je na tovrstno vandranje šel prvič. Ker sta mi od Srednje Amerike preostali še dve državi, Panama in Kostarika, sem navijal prav za ti dve destinaciji. Odločitev smo sprejeli v trenutku, ko smo našli povratne letalske karte za 640 evrov.

Boj z valovi
Iz Münchna smo z družbo Delta airlines preko Atlante poleteli Panami naproti. V glavnem mestu Panama city smo z dveurno zamudo pristali pozno zvečer. Tam nas je vseeno pričakal taksist, s katerim sem se po mailu dogovoril za prevoz od letališča do centra mesta. Ker je bil hostel Mamallena zaseden, smo se nastanili v zanimivem hotelu Corona ulico nižje. Tam smo odvrgli naše nahrbtnike ter se izgubili v noč. Po uspešni dvodnevni aklimatizaciji smo naredili prvi premik do surfarske vasice Santa Cataline. Vasica z nekaj prenočišči in dvema restavracijama ter eno trgovino, kjer ni bilo skoraj ničesar za kupiti. Zjutraj smo si takoj izposodili surfe ter se ves dan bojevali z valovi. Ne morem ravno reči, da smo se naučili surfati, nekajkrat pa nam je le uspelo povzpeti se na desko in se peljati nekaj metrov. Naslednji dan sva z Mitjem šla na celodnevni izlet, ki je vključeval potapljanje in snorkljanje na več različnih krajih. Izlet je dokaj drag za panamske razmere, vendar je nedvomno vreden svojega denarja. Ko smo prispeli na prvo točko, sta se mimo »pripeljala« dva kita grbavca. Imeli smo srečo, ker v tem času še ni bila sezona za te velikane. Whalesharka, ki so nam ga obljubili, žal nismo videli, čeprav jih je na tem območju veliko. Videli pa smo ogromno drugih morskih živali; več vrst morskih psov, mante, velikanske želve, morske kače, … Ogledali smo si tudi otok La Coiba in druge bližnje otočke, ki skupaj tvorijo nacionalni park. Otok Coiba, ki daje zavetje številnim živalim: opicam, krokodilom ter veliko različnim vrstam ptic, si je najlepše ogledati z razgledne točke na vrhu otoka.

Kava, kava…
Naslednja postaja je bil David, ki je drugo največje mesto v Panami. Mesto samo po sebi ne ponuja nič posebnega, je pa neizogibna odskočna deska za vse nadaljne kraje. Smo pa ravno tam ujeli predbožični karneval, kjer smo med množico domačinov rajali na ulicah. Sledila je visokogorska vasica Boquete, kjer nam je celo uspelo dobili prosto sobo v hostlu Mamallena 2. Z njihovo organizacijo smo šli na izlet do »hotspringov« v vasico Caldera, kjer smo se najprej greli v naravnih termah ter se namakali v 42-stopinjski vodi, nato pa se hladili v istoimenski reki, ki teče mimo. Boguete leži na 1200 metrih nadmorske višine, kjer je prava klima za gojenje kave. Tam gojijo kavo vrste geisha, za katero pravijo, da je ena boljših na svetu. Ogledali smo si plantaže kave ter celoten proces od gojenja do praženja ter kavo tudi poizkusili. V teh predelih živijo tudi Indijanci Ngobe-Bugle, katerih ženske nosijo svojevrstne pisane obleke. V tej vasi jih srečuješ prav na vsakem koraku. Pred nekaj leti je ena od ameriških revij proglasila ta kraj za četrti najprimernejši kraj na svetu za življenje v pokoju. Od takrat naprej se tja preseljuje veliko upokojencev, predvsem ameriških.

Novo leto
Novo leto smo preživeli v Bocas del Toro, kraju na karibski strani, kamor zagotovo gredo vsi popotniki, ki so na potovanju po Panami. Med prazniki pa se odpravi tja na počitnice tudi ogromno domačinov. Zaradi množice turistov se nam je skoraj pripetilo, da bi morali spati na cesti. Vsa prenočišča so bila zasedena, po 20 hostlih, hotelih smo se že pripravljali na najhujše. Ker v močnem nalivu ni bilo več smiselno hoditi od enega do drugega hotela, sem v naslednjem hotelu zaprosil vodjo za pomoč. Poklical je še kar precej hotelov, preden nas je razveselil z dobro novico. Pet kilometrov iz mesta so v hotelu La Rumba imeli še nekaj prostih postelj. Imeli smo srečo. Hotel je vodil nov menedžer po imenu Bruno, ki je bil zelo prijazen in ustrežljiv. Pri njem smo ostali kar pet dni. V tem času smo raziskovali glavni otok, Colon, ter ostale bližnje otočke. Šli smo na celodnevni izlet z motornim čolnom, ki obsega obisk zaliva Bahia de los Delfines, kjer smo opazovali delfine in snorkljali na dveh različnih lokacijah, ter nekajurni postanek na eni od najlepših plaž Red Frog Beach. Novo leto smo preživeli na sosednjem otočku, v lokalu Aqua lodge, kamor je vse željne žuranja prevažal vodni taksi za 1 dolar na osebo. Najbolj obiskana lokala na glavnem otoku pa sta La Iguana in Barco Hundido. Največji žur je bil v Barco Hundido, ki je deloval bolj kot diskoteka na prostem. Tam smo žurali vsako noč tudi mi, kjer se je praznenje stekleničk odličnega panamskega piva Balboa in kasneje znojenje na plesišču vedno zavleklo pozno v noč.

Vojska in policija na poti
Po petih dneh ter šestih neprespanih nočeh smo se odpravili nazaj preko Davida v Panama city. Ker nam je bil hotel Corona zelo všeč, nismo več niti poskušali dobiti prenočišča v vedno zasedenem hostlu Mamallena. V Coroni smo spoznali punco iz Kolumbije po imenu Leidi, ki se je po naši izraženi želji ponudila, da nas pelje do Yavize. To je kraj, kjer se civilizacija konča, kraj, kjer se konča cesta Interamericana. Gre za nevarnejše kraje, kamor popotniki ne zaidejo pogosto, saj gre za predele ob meji s Kolumbijo, kjer potekajo svojevrstne trgovske poti narkomafij. Na poti tja nas je vsakih nekaj kilometrov ustavila vojska in policija, ki nas je popisovala ter se čudila, zakaj za vraga sploh želimo tja. Pred mesecem dni so bile v teh krajih namreč poplave, zato so bile vasi opustošene. Želeli smo videti zadnji kraj pred znanim Darien Gapom, neprehodno džunglo, kamor je vstop strogo nadziran. V Yavizi nam je uspelo poiskati »hotel«, ki si seveda tega imena ni zaslužil. Sobe v prvem nadstropju so bile dokaj zadovoljive, ker jih nivo vode poplav ni dosegel, v hotelu pa kjub vsemu ni bilo ne vode in ne elektrike. Ljudje so spali ob glavni cesti v šotorih, ki jih je postavil Rdeči križ. Pomoč je prihajala z vseh strani, najbolj od Cerkve. Nune so delile ljudem hrano in druge osnovne dobrine.

Panama city
Po tej zanimivi izkušnji smo se vrnili v glavno mesto. Panama city velja za najbolj svetovljansko mesto Srednje Amerike. K temu je zagotovo največ prispeval panamski kanal, ki je bil tudi povod za razvoj središča internacionalnega bančništva in trgovine. Mestu zaradi številnih stolpnic pravijo kar mali Miami. Vedno se najde kaj za početi. Ogromno je nakupovalnih centrov, kazinojev, barov ter diskotek. Po večerni steklenici ruma Abuelo smo najraje zašli na Calle Urugvaj, ulico polno barov in diskotek, ki se nahaja v novem delu mesta. Čisto nasprotje je stari predel mesta Casco Viejo, ki je s svojimi kolonialnimi stavbami, muzeji, teatrom in parki tudi eden zanimivejših predelov Panama cityja. Ko si zaželiš oddih na plaži, lahko iz mesta skočiš na trajekt, ki te zapelje na bližnji otok Taboga, kjer smo se tudi mi na koncu še zadnjič naužili toplega morja.

Panamski prekop
Obisk Paname pa ni popoln, če si ne ogledaš največjega inženirskega čuda na svetu – Panamski prekop. Razteza se 80 km stran od glavnega mesta Panama city na pacifiški strani in vse do mesta Colon na atlantski strani. Skoraj 15 tisoč ladij na leto gre skozi ta kanal, ladje celo izdelujejo po meri zapornic kanala (305 metrov dolge, 33,5 metrov široke). Ladje plačajo takso po teži, povprečna taksa znaša nekje 30 tisoč dolarjev. Najvišjo takso je plačala 90-tonska francoska križarka Infinity leta 2001, znesek je bil kar 240 tisoč dolarjev. Najmanjša plačana taksa je bila 0,36 dolarja, ko je leta 1928 gospod Richard Halliburton preplaval kanal. Kanal ima tri sete dvojnih zapornih sistemov: Miraflores in Pedro Miguel na pacifiški strani ter Gatun na atlantski strani. Med zapornicami ladje plujejo po umetnem jezeru Gatun. Leta 2006 so v Panami speljali referendum za razširitev panamskega prekopa. Referendum je podprlo 78 % volilcev. Strošek razširitve je ocenjen na 5,25 biliona dolarjev. Nove zapornice naj bi bile odprte avgusta leta 2014, točno ob 100-letnici panamskega kanala. Po obstoječem kanalu lahko gredo ladje z največ 4000 kontejnerji, po novih zapornicah bodo lahko ladje prevažale več kot 10000 kontejnerjev. Pretok kontejnerjev se bo potrojil. Kjub povečanju kanala leta 2014 pa še vedno ne bo mogoče zadostiti svetovnim potrebam pretoka ladij. Država bo zaradi tega ohranila in še povečevala svojo pomembno vlogo v logistiki in posledično se bo seveda tudi širilo središče internacionalne trgovine. Ogledali smo si zapornice Miraflores, ki so najvišja točka prekopa, 70 metrov nad gladino morja. Opazovati praznenje bazenov, pretoka vode in dvigovanje ter spuščanje tako ogromnih ladij med zapornicami je res neverjetno.

Zaradi obilnega deževja ter neprevozne »ceste« žal nismo videli otočja San Blas, na katerem so zagotovo eni lepših ter zanimivejših krajev v Panami. Otočje sestavlja 365 majhnih otokov, ki so zelo primerni za popotnike z malo pustolovskega duha.
Morda pa bolje tako, saj imamo zdaj zagotovo razlog za ponovni obisk te zanimive države.

Darin Geržina

 

 

 

 

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.