Škota Robbieja Davidsona mnogi poznajo kot glasbenika, ki je bil v karieri član skupin Certain Deaths, Drive By Audio in The Exploited, ki je med vsemi tudi najširše poznana. Ampak švicarski nož produkcije je svojo kariero potihem gradil tudi v filmskem svetu, saj je posnel kar nekaj glasbenih spotov in kratkih filmov. Ljubitelji slovenskega žanrskega filmskega festivala v Prlekiji ga seveda poznajo po kratkem filmu Radge Land, ki ga je na Grossmanu predstavil še pred epidemijo. In zdaj se je vrnil s prvim celovečercem, nizkoproračunsko akcijo iz druge svetovne vojne Dick Dynamite: 1944, ki spominja na marsikaj.
Dick Dynamite:1944 , kaj nam lahko poveš o svojem prvem celovečernem filmu?
Napisal sem ga okoli leta 2011, kot delček sanj in nikoli si nisem mislil, da ga bom kdaj lahko posnel, saj gre za veliko in noro idejo. Posnel sem veliko kratkih filmov in se spraševal, kaj če bi potisnil te sanje v ospredje in uresničil svoje ambicije. Želel sem si poskusiti in sprva posneti nekoliko zadržano različico oziroma različico, ki bi jo dejansko lahko posnel. Skozi čas sem spoznaval ljudi: »Ali ne bi bilo noro, če bi imeli Cliva Russella iz Igre prestolov, ker ga poznam?«. In zadeva se je stopnjevala, ko sem začel nabirati te ideje o »cameo« prizorih z znanimi in mislim, da je takemu nizkoproračunskemu filmu pomagalo pri dvigu spoštovanja.
Pred predstavitvijo si dejal, da je bila ideja filma »Kaj, če bi se Arnold Schwarzenegger boril proti Wermachtu?«. Je bila to glavna inspiracija za nastanek film in njegovo tematiko?
Nekako res ja (smeh). Zgodbo sem že imel, glavnega lika Dicka Dynamita pa še nisem imel. Nekoč sem na letalu gledal film in razmišljal, da bi bilo noro, če bi bil to (glavni lik) Schwarzenegger. Tako ne bi imelo pridiha vohunstva ali detektivke, ampak samo popoln kaos in masaker. »To je izjemno,« sem si mislil in prišel na idejo Dicka Dynamita.
Kaj bi storil Arnold? Oboževal sem filme o drugi svetovni vojni in Arnoldove filme iz osemdesetih. Zame je bil nad vsemi – nad Stallonom in Van Dammom – in združiti njegov navdih in tematiko druge svetovne vojne je film, ki ga sam ni nikoli posnel. Tudi v njegovem filmu Poslednji akcijski junak je dejansko Arnold na steroidih, na kar sem tudi ciljal.
Tudi Dick Dynamite sam ima nekoliko avstrijski naglas. Je bil to direktni poklon Arnoldu?
Seveda, brez dvoma.
Je še kakšen tak omaž, ki ga je vredno omeniti?
Ja, vsekakor Indiana Jones. Bele obleke z rdečimi rožami so nek poklon Indyju in Jamesu Bondu, zemljevid in letalo, ki leti nad njim je prav tako poklon Indiani Jonesu. Tu je še nekaj poklonov Vojni zvezd v smislu kostumov, prizor s helikopterjem in rdečo lučjo pa Predatorju. Skušal sem se pokloniti kar nekaj filmom svojega otroštva.
V filmu so še zombiji, ki niso glavni negativci – to so seveda nacisti. Zakaj ideja, da bi filmu dodal še zombije?
Mogoče se sliši čudno, ampak vse je bilo del sanj (smeh). Moja prva ideja je bila tako nora, da mi je eden od filmskih producentov dejal, da bom za tak film potreboval milijone. Svetoval mi je, naj naredim okrhano različico in potem sem imel še te sanje. Bil sem mnenja, da lahko nekaj stvari obrnem naokoli in naredim nizkoproračunski film, ki bo imel smisel. To je bil celoten proces, da vključim napore nacistov za eksperiment supervojaka, ki se je izjalovil.
Prav tu vidim navezavo na film iz leta 2018, Overlord, ki pa je imel seveda kar nekaj milijonov višji proračun. Zanima me zbiranje denarja za film, ki ste ga posneli? V tem primeru je bila to javna kampanja, kajne?
Ja, najprej sem posnel petminutni koncept, kako bi film izgledal, za Kickstarter. Zdaj si želim, da se tega ne bi lotil na tak način, saj je bilo preveč stresno. Pri Kickstarterju namreč financ ne dobiš, če ne dosežeš tiste zadane kvote. Bil sem že zelo blizu tega, da obupam, ampak sem si rekel, da bom vztrajal. Seveda si portal vzame še svoj delež in od zadanih deset tisočakov mi je ostalo »le« še sedem in pol tisoč za film. Kampanjo zbiranja denarja sem nato sprožil še enkrat, ampak z ViaGogo, kar je bila veliko boljša odločitev – tako finančna kot stresna.
Seveda je bilo na koncu vse dobro, ampak v prihodnje ne uporabljam Kickstarterja (smeh).
Resda se pogovarjava o tem, da gre pri Dick Dynamitu za nizkoproračunski film, ampak se mi osebno zdi, da take ravni produkcije pri takem proračunu še nismo videli. Mislim, da gre za izjemen dosežek.
Oh, hvala, hvala. Mislim, da mi je bila v pomoč epidemija koronavirusa. Vzel sem si čas za montažo in posebne učinke, saj smo bili vsi zaprti. Enako je bilo tudi v primeru statistov. Živim v relativno majhnem mestu in znotraj naše skupščine je veliko ljudi vedelo za moj film in mi pomagalo. V velikem mestu bi si verjetno marsikdo mislil, da je predober za kaj takega.
V zadnji tretjini je akcijski prizor, posnet v stilu Mendesovega Bonda ali 1917, z eno dolgo sekvenco. Kako to nastane in uspe pri takem filmu?
Ja. Načrtovali smo tak prizor, ki bi trajal približno eno minuto, ampak se mnogi vaj za prizor niso mogli udeležiti. Posneli smo vaje, sicer na povsem drugem kraju, in jih poslali ljudem, da smo se potem na pravi lokaciji nekoliko lovili in vseeno ustvarili nekaj posebnega. Prizor smo posneli petkrat, v filmu pa zdaj vidimo tisti drugi poskus, saj so bili vsi profesionalni in zagreti, da nam je vse uspelo.
Pogosto se pri takih filmih zgodi uspešen eksperiment oziroma neko uspešno zaporedje korakov, ki film nato potisnejo dve ali tri stopničke višje ob ogledu.
Hvala, ja! Vedeli smo, da gre za nizkoproračunec in načrtno smo strmeli k temu, da ga s kreativnostjo povzdignemo v nekaj več kot le to.
Omenil si posebne učinke. Vidimo kar nekaj krvi, bliskavic ob streljanju in drugih učinkov. Je bil to efekt na katerega si mislil že med snemanjem, ali se je ta ideja porodila med montažo?
Kar je bliskavic, moram reči, da jih je le nekaj pravih, preostanek je računalniški efekt. Je več različnih, nekateri delujejo bolj kot drugi in enako je s krvjo. Nekje na sredini snemanja smo prišli na idejo, da bi »računalniško kri« zamenjali z baloni, napolnjenimi s krvjo. Nekdo bi jih vrgel v osebo, jaz pa bi v montaži stvari zrezal tako, da bi bilo videti, kot da gre za njegovo kri. Prizor za prizorom sem izrezoval balone in mislim, da deluje dobro, saj se ob ogledu filma tega ne vidi.
Se ne.
Poceni je, ampak deluje (smeh).
Spominja na tiste špageti vesterne, a se toliko let spet čuti kot svežina v filmskem svetu.
Ker je praktični efekt. Ne glede na to, kako dobra je računalniška animacija krvi, se pogosto vidi, da ima računalnik nekaj vmes. In seveda je v filmu take krvi veliko, smo uporabili trike, da pričaramo občutek realizma, a še vedno v kaotičnem smislu.
Če se vrneva k samim prizorom filma, je eden najbolj pomembnih zagotovo otvoritveni. Kako pomemben je bil ta prizor za nastavek filma, njegovega žanra, resnosti in tematike?
Ideja in namen tega prizora je bila predstavitev glavnega zlikovca in kako grozen je. Snemanje samo pa je bilo grozno in težavno. Prizor ima veliko otrok, veliko zombijev, kar pomeni, da je bilo s tem zelo veliko dela. Nekoliko naivna odločitev z moje strani (smeh).
In delo s toliko otroki, toliko statisti – kako režiser dela v takem okolju?
Otroke smo najprej posneli kot zombije, saj je masko in makeup lažje odstraniti kot pa nadeti. Sam delam pri YMCA in tako smo se najprej dobili tam, se »oblekli« v zombije, odšli na lokacijo, posneli zombi prizore in nato sneli maske, da smo posneli še prizore brez zombijev. Če bi bilo drugače, bi morali na lokacijo in posneti druge prizore, nato pa otroke preobleči in namazati, pri čemur bi se seveda začela nervoza, kar pa ne bi bilo najboljše. Vse skupaj smo obrnili na glavo.
Na Grossmanovi strani piše, da gre za punkovski film. Kaj točno to pomeni?
Moj prejšnji film Radge Land je bil na edinburškem festivalu opisan kot film v punkrokovskem stilu. Mislim, da gre za neko različico gverilskega snemanja filmov. Seveda pa obožujem naziv punkrokovski ali punkovski, saj gre za nekaj izvirnega in inovativnega, kar je hkrati tudi blizu meni. To si jemljem kot veliko hvalo.
Na premieri filma si imel na sebi majico »Dick Dynamite 2« (smeh), precej punkovsko, bi rekel. Tudi na samem koncu filma piše, da se bo Dick Dynamite vrnil. Nam lahko razkriješ načrte?
Hah! Do predkratkim smo imeli odličen načrt, ampak je nato izšel peti del Indiane Jonesa. Sam ga še nisem videl, ampak vem, da ima kar nekaj delčkov zgodbe, ki so enaki moji ideji. Najprej moram videti kaj deluje in kaj ne. Imam pa načrt za nekaj filmov o Dicku, pri čemur moram reči, da je nekaj idej precej visokoproračunskih. Pred tem pa moram ugotoviti, kdo pri Indyju je prišel v moj računalnik (smeh).
Že prej si omenil veliko zvezdniške pomoči pri filmu. Kar nekaj imen poznamo iz sveta glasbe, seveda jih ti poznaš kot prijatelje. Kako si se lotil povabil za svoj film?
V nekaterih primerih sem igral na srečo. Kot če bi videl Spielberga in mu rekel, če bi bil v mojem filmu. Nisem se pretvarjal, sem pa igral karte šarma in sreče. Predstavil sem jim idejo in včasih je prišlo do tega, da smo posneli prizor z njim in onim. Marsikoga res poznam že kar nekaj časa, ali pa jih štejem med znance, ampak v nekaterih primerih so to bili junaki mojega otroštva. Želel sem ostati hladen, ampak otrok v meni je razgrajal. To je bilo res čudovito potovanje, strasten projekt.
Ne glede na to, kako kičasti so Sharknado filmu, jih lahko vedno pohvalim. Tam je Corey Taylor iz Slipknota, Vince Neil iz Mötley Crüe in ob tem pomislim, da bi nekdo do mene prišel z idejo, da bi želel posneti prizor v Dicku Dynamitu, kjer njegov lik umre.
Pokloni Predatorju in prav letos je Grossman pripeljal Predatorja. So bili to nekateri nepozabni spomini z letošnjega Grossmana?
Definitivno ogled Predatorja in spoznavanje Johna McTiernana. Prav tako pogovori z drugimi filmskimi ustvarjalci in moram reči, da zdaj še bolj cenim njihov trud. Tudi če mislimo, da je njihov film slab, imam do njih še vedno visoko mero spoštovanja.
Vrnitev na Grossman po nekaj letih, kakšni so občutki ob vrnitvi v naše kraje?
Čudovito je. Ne želim reči, da je s tem zaključen krog, čeprav mi je dal Grossman prvo platformo, kjer sem lahko pokazal svoj izdelek in dejal, da je moj film na filmskem festivalu. Lepo se je bilo spet vrniti sem, z novim filmom in se nekako pohvaliti, da je ponovno uspelo.
Marsikdo si tu ogleda film in je to to. Upam, da se hkrati zaveda tudi vseh solz, znoja in truda, ki je vložen v ustvarjanje filmov. Ponosen sem, da so lahko ljudje videli moj film.
Urednik portala Student.si
