Gremo mi po svoje pelje slovenski film v svojo smer

Miha Hočevar, režiser filmov Jebiga, Na planincah in Distorzija se vrača v velikem slogu. Leto 2010 nam je več kot očitno dalo prvo kul mladinsko komedijo v Sloveniji nasploh.
Priznam, bil sem nekoliko skeptičen glede celotne svari. Zadnji dober mladinski film, ki sem si ga ogledal – in po službeni dolžnosti starejšega brata sem si jih ogledal kar nekaj – je bil… Tako je, ne spominjam se. Zato lahko iskreno rečem, da sem bil po ogledu tega filma prijetno presenečen.

Gremo mi po svoje predstavi taborniško mularijo na taboru nekje sredi doline Trente. Od prvega dviga zastave in jutranjega prepevanja taborniške himne gredo vse stvari na takem taboru po predvidenem vrstnem redu, brez kritičnih odstopanj, strogo rodovno urejeno na lisičke, medvedke in ježke. Vendar pa že po prvi referenci na Jebiga (še pomnite leto 2000?) v začetku filma lahko zaslutimo, da v Gremo mi po svoje nimamo opravka s čisto navadnim taborom. Zmedeno vodstvo brez prave avtoritete, hormonov polna mladina in kamp lepih deklet, ki se utabori le nekaj metrov od tabora mladih Svizcev, pripeljejo do poldrugo uro dolge zabavne avanture, ki drži svoj tempo od začetka do konca.

Večina mladih igralcev se je na velikem platnu pojavila prvič, tudi glavni igralec Jurij Zrnec nima veliko izkušenj s celovečernim filmom. Kakor je bilo pričakovati, je nivo igre nekoliko slabši, saj gre za zelo mlade in neizkušene igralce. Kljub temu pa režiser Miha Hočevar tega ne poskuša kompenzirati z banalnimi pristopi k mladinski komediji, kakor to počnejo tudi pri filmih posnetih onkraj luže, četudi z neprimerljivo višjim budžetom. Prikaže le otroke, ki se trudijo po najboljših močeh. In veste kaj, uspeva jim. Roko na srce, tudi uveljavljene hollywoodske igralce smo že videli igrati slabše od glavnine mladih igralcev v tem filmu. Še en podatek, ki govori v prid igri – Jurij Zrnec je na 13. festivalu slovenskega filma prejel Vesno za najboljšo moško vlogo.

Kljub temu pa film preseneti s svojo kvaliteto in svežino ter odstopanjem od ustaljenih tirnic slovenske filmske produkcije. Pusti te potešenega, zadovoljnega, z nasmeškom na ustnicah. In to je točno tisto kar si pri mladinskem filmu želimo, ne? Za vse, ki ste v dvomih – ja, film še vedno sledi nenapisanemu zakonu slovenskega filma, tudi v njem vidimo vsaj eno žensko, ki »zaflešira z joški«. 🙂

Po ogledu filma smo se prestavili čez cesto, na afterparty v Rollbar. Tam so nas čakale ledeno mrzle Cockte in piške iz pekla, pripravljene v urbani kuhinji Oscar. Tako smo si kot prvi postregli z novostjo v Sloveniji, in iz prve roke: perutničke s sezamom so odlične.
Igralci so se najprej udeležili kartinga, ko pa se je začetni nemir polegel, smo z njimi ter ostalimi sodelavci filma kramljali še pozno v noč. So super ekipa, ki si še enkrat zasluži čestitke za odličen film. Zahvale pa gredo seveda tudi sponzorjem filma: Carrera, Smrklja in NewYorker ter Rollbaru in Urbani kuhinji Oscar.

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.