Dokumentarec NAZA večino časa ne kaže vojne tako, kot smo je vajeni gledati. Namesto eksplozij in ruševin pokaže ljudi, ki sedijo na strehah Tel Aviva in razlagajo, kako so nastajale tarče, ocene in odobritve. Prav zato je film o Gazi tudi presenetljivo aktualen film o umetni inteligenci, birokraciji in vprašanju, koliko odgovornosti ostane človeku, ko mu sistem že pripravi odločitev.
Strehe Tel Aviva
Snemali so ponoči in v tajnosti. Yuval Abraham in Rachel Szor sta v treh letih intervjuvala 24 izraelskih vojakov in pripadnikov obveščevalnih služb, večinoma ljudi, ki so delali za zasloni in sodelovali pri nadzoru ter vojaških operacijah v Gazi. Vsi so govorili pod pogojem anonimnosti, zato so njihovi obrazi in glasovi digitalno spremenjeni.
Ni bilo spektakularnega vdora v vojaške strežnike ali skrivne kamere. Abraham je po premieri povedal, da je bilo glavno vprašanje sogovornikom skoraj banalno: povejte, kaj ste delali in kako je sistem deloval. Prav v tem je moč filma. Ljudje ne pripovedujejo o izjemnem dogodku, ampak o svojem delu.
Beseda, ki naredi stvar lažjo
Naslov filma je ena njegovih najmočnejših idej. »NAZA« je hebrejska vojaška kratica, povezana s pojmom kolateralne škode, ki se uporablja tudi za ocenjeno število civilistov, ki bi lahko umrli v posameznem napadu. Pred napadom torej ne obstaja samo tarča, temveč tudi številka ljudi okoli nje.
In tu film preraste vojno, o kateri govori. Organizirano nasilje skoraj vedno potrebuje jezik, ki konkretne ljudi spremeni v kategorije, pragove in sprejemljiva tveganja. Če rečeš »NAZA 20«, govoriš o parametru. Če moraš namesto tega reči, da lahko zaradi napada na enega človeka umre še dvajset ljudi v isti hiši, je isti podatek nenadoma težje izgovoriti.
Zato je NAZA predvsem film o administraciji. Grozota ni predstavljena kot trenutek izgube nadzora, ampak kot proces: nekdo zbere podatke, nekdo določi tarčo, sistem izračuna tveganje, nekdo drug odobri napad. Vojna dobi obliko delovnega procesa.
Ko stroj predlaga tarčo
Najaktualnejši del filma je tisti o tehnologiji. Sogovorniki opisujejo sisteme, podprte z umetno inteligenco, ki so analizirali velike količine podatkov in pomagali označevati domnevne pripadnike Hamasa ali drugih oboroženih skupin. Med njimi je Lavender, o katerem so mediji poročali že leta 2024 in ki naj bi po pričevanjih virov ustvaril na deset tisoče potencialnih človeških tarč.
Pomembno je, da tega ne opišemo kot avtonomni računalnik, ki sam odvrže bombo. Izraelska vojska poudarja, da so takšni sistemi pomoč analitikom in da končno odločitev sprejme človek. Toda prav tu se pojavi bolj neprijetno vprašanje: koliko pomeni človeški nadzor, če človek samo potrjuje rezultat, ki ga je sistem že predstavil kot verjetnega in smiselnega?
V zadnjih letih smo se navadili o umetni inteligenci govoriti skozi eseje, chatbot-e, izgubo delovnih mest in deepfake fotografije. NAZA pokaže precej resnejšo različico istega problema. Ko se odločitev prikaže kot odstotek, ocena ali zelena oznaka, lahko postane lažje pozabiti, da na drugi strani podatka obstaja človek.
»Kot videoigra«
Nekateri sogovorniki svoje delo opisujejo z izrazjem, ki je skoraj bolj srhljivo zato, ker je tako vsakdanje. Eden oddaljeno vojskovanje primerja z videoigro, drugi govori o ubijanju v industrijskem obsegu. Ne govorijo kot filmski zlobneži. Govorijo o postopkih, številu tarč, podatkih in učinkovitosti.
In tu postane film najbolj neprijeten. Ne sprašuje, kako človek postane pošast, ampak kako lahko ostane prepričan, da je normalen. Da samo analizira podatke. Da samo preverja seznam. Da samo potrjuje odločitev, ki jo je pripravil nekdo ali nekaj drugega.
Ni naključje, da je med izvršnimi producenti Jonathan Glazer, režiser Območja zanimanja. Tudi tam se grozota skoraj nikoli ne pokaže neposredno; obstaja nekje čez zid, medtem ko vsakdanje življenje teče dalje. V NAZI se govori o Gazi, kamera pa dolgo ostaja na strehah Tel Aviva.
Zakaj še en film o Gazi?
V zadnjih treh letih smo videli ogromno podob iz Gaze: porušene hiše, pogrebe, ranjene otroke in bolnišnice. Pri tolikšni količini podob nastane neprijeten paradoks – več trpljenja kot vidimo, lažje se nanj navadimo. Podoba, ki bi nekoč ustavila svet, postane naslednji video med dvema objavama.
NAZA gre zato po drugi poti. Ne pokaže samo posledice, ampak mehanizem, ki ji je predhodil. Ruševino lahko pripišemo kaosu vojne. Seznamu, tabeli, algoritmu in postopku odobritve je to težje pripisati.
To je še pomembnejše, ker tuji novinarji od oktobra 2023 nimajo prostega neodvisnega dostopa do Gaze. Velik del neposrednega poročanja zato temelji na palestinskih novinarjih, zdravstvenih institucijah in mednarodnih organizacijah, kar vsakemu novemu notranjemu pričevanju daje dodatno težo.
Skoraj petindvajset minut
Po svetovni premieri v Benetkah, 10. septembra 2026, je občinstvo filmu namenilo skoraj 25-minutni stoječi aplavz. Mediji so ga opisovali kot rekordnega, v dvorani so se pojavile palestinske zastave, režiserja pa sta stala pred občinstvom vidno ganjena.
A pri takšnem filmu je ravno aplavz nekoliko čuden. Seveda ploskamo avtorjem in njihovemu delu, toda aplavz je tudi zelo varen politični občutek. Pove nam, da smo razumeli, da smo na pravi strani in da nas je film pretresel. Nato se luči prižgejo in gremo naprej.
Abraham in Szor sta po premieri govorila o precej manj udobni posledici. Izpostavila sta potrebo po političnem pritisku zahodnih držav in opozorila, da nedelovanje slabi tudi ljudi znotraj Izraela in Palestine, ki si prizadevajo za spremembo. Režiserja torej nista prosila samo za aplavz. Prosila sta za posledico.
Kaj pravi druga stran?
Izraelska vojska zavrača trditev, da namerno cilja civiliste, in poudarja, da napada Hamas ter njegovo infrastrukturo. Priznava uporabo umetne inteligence kot pomožnega orodja, vendar vztraja, da končno odločitev sprejema človek in da so operacije usmerjene proti vojaškim ciljem.
Tudi film ima omejitev, ki je ni smiselno skrivati. Ključni sogovorniki so anonimni, zato gledalec ne more sam preveriti njihove identitete in vsake posamezne navedbe. Prav anonimnost pa je bila pogoj, da so bili pripravljeni govoriti. NAZAzato ni sodba, temveč dokumentarno pričevanje, ki gradi na večletnem preiskovalnem poročanju.
Enako previdnost zahteva tudi beseda genocid. Več mednarodnih organizacij in strokovnih teles je dogajanje v Gazi označilo za genocid, Izrael pa to odločno zavrača. Postopek Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem še nima končne vsebinske sodbe.
Kaj ostane?
Morda je NAZA najmočnejša ravno tam, kjer nam ne dovoli uporabiti najbolj udobne razlage: da morajo biti ljudje, ki sodelujejo pri strašnih sistemih, povsem drugačni od nas. Njeni sogovorniki so vojaki, obveščevalci in tehniki, ki govorijo o zaslonih, podatkih in postopkih.
In ravno zato film preseže vprašanje Gaze. Živimo v času, ko bo vedno več odločitev najprej prešlo skozi algoritem, model ali avtomatizirano oceno tveganja, človek pa bo ostal nekje na koncu kot tisti, ki zagotavlja »človeški nadzor«. Če bo njegova naloga samo še potrditi tisto, kar mu je sistem že predstavil kot smiselno možnost, bo vprašanje odgovornosti postajalo težje, ne lažje.
Skoraj petindvajset minut aplavza lahko pomeni, da nas je film pretresel. NAZA pa pušča za sabo precej bolj neprijetno merilo: kaj naredimo z informacijo, ko je enkrat ne moremo več reči, da je nismo poznali.
