Digger je obljubljal komedijo katastrofalnih razsežnosti in točno to smo dobili. Tom Cruise v obliki pohlepnega naftnega mogotca, ki se ne požvižga na zeleno prihodnost, ekologijo in zdravje planeta pod režijsko taktirko oskarjevca Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. V filmskem svetu ni bolj zanimivega filma od tistega, ki razdeli tako gledalce kot kritike. Vprašanje je le, kdo ima prav?
Kaj, če bi moral naftni mogotec reševati svet na račun lastnega zaslužka?
V ne tako oddaljeni prihodnosti se naftni mogotec Digger Rockwell prebudi v svoji megalomanski vili. Družbe mu ne dela lepotica, temveč mačka, ki po nekem čudežu še živi, gledalcem pa pomaga razumeti, da Digger ni ravno najbolj uravnovešena oseba, ki smo jo videli. Ko se zaradi ene od njegovih naftnih ploščadi odlomi ledena ploskev in odpravi na pot proti Evropi, kjer bo pustila uničujoče posledice, se nanj vršijo pritiski, da to ustavi. Medtem ko skuša obvladati posledice svojih dejanj, zaščititi svoj ugled in ohraniti oblast, se njegov skrbno zgrajeni svet vse hitreje spreminja v kaos. Z ene strani mora odgovarjati ameriškemu predsedniku Compsonu (John Goodall) in njegovemu senatu, njemu pa mora odgovarjati okoljevarstvenik dr. Nirav Ganesh (Riz Ahmed). A pred gledalcem je še dolga pot razkrivanja skrivnosti, ki jih je pripravil režiser s svojimi soscenaristi.
Digger je kontroverzen film predvsem zaradi omenjene delitve mnenj tistih, ki so ga imeli možnost videti. Po ogledanem lahko zatrdimo, da je povsem mogoče razumeti obe strani debate, k temu pa bi dodali še svojo misel. Digger bo postal kultni film.
V prvi vrsti je lepo videti, da lahko oskarjevski režiser izpolni in uresniči svojo vizijo. Studio mu je namenil visok proračun, ki ga je v celoti izkoristil in gledalcem ponudil visoko leteči spektakel. Težava se pojavi po približno štiridesetih minutah filma, kjer film ponudi svoj prvi in največji trik. Takrat se bo gledalec (verjetno) dokončno odločil, če bo ostal podpornik filma ali pa se prelevil v njegovega najhujšega kritika. Stežka bo ostal mlačno nevtralen, ker se film po eni strani na vse pretege trudi v steno zmetati vse, kar ima, in upa, da se bo kaj prijelo. In od gledalčevega pogleda na prej omenjeni zaplet, pa tudi že vse prej, je odvisno, če bo vse odpadlo ali pa dobilo nov omet.
Tom Cruise končno spet v zanimivi vlogi
Že po difoltu lahko o idejah filma govorimo kot o aktualnih, ne glede na sektor, ki ga pokrivajo. Še najbolj svež film je Netflixov Ne glejte gor (Don’t Look Up) z Leonardom DiCapriom, Jennifer Lawrence in druščino. Razlika je le v tem, da si Digger upa veliko več, je bolj nor in s tem lažje skrije svojo didaktično pretencioznost. Ta je primerno razpršena čez celoten film, o katerem je nemogoče govoriti brez kvarnikov. In pri tem je bilo po toliko letih akcijskih spektaklov čudovito videti Toma Cruisa v vlogi, ki bi se jo bali prevzeti tudi največji vseh časov.
Veliki mojster je tako znova dokazal, da ga ne zanimajo le adrenalinski podvigi, s katerimi je zaznamoval zadnja desetletja svoje kariere. Digger je v tem pogledu nasprotje njegovih največjih uspešnic. Namesto da bi reševal svet, ga pomaga uničevati, pri tem pa je tako grotesken, nepredvidljiv in odtujen od resničnosti, da ga je težko preprosto vzljubiti ali zasovražiti. Prav zato je njegova interpretacija toliko zanimivejša.
Iñárritu medtem ne išče srednje poti. Njegov film je glasen, nebrzdan in mestoma tako pretiran, da se zdi, kot da bi režiser preizkušal, koliko absurda lahko gledalec prenese, preden se mu vse skupaj dokončno sesuje. Toda v tem je tudi njegova največja prednost. Digger se ne zadovolji s tem, da bi opozarjal na pohlep, politično kratkovidnost in brezbrižnost do okolja. Iz teh tem naredi cirkus, v katerem so vsi tako zaposleni z reševanjem lastne kože, da nihče več ne ve, ali je katastrofo sploh še mogoče preprečiti.
Digger bo pridobil status kultnega filma
Je film zato pretenciozen? Nedvomno. Je mestoma prenapihnjen, neenakomeren in tako zaljubljen v lastno norost, da pozabi na gledalca? Tudi. Toda ali je dolgočasen, predvidljiv ali podoben vsemu, kar smo videli že neštetokrat? Nikakor. In prav tu se skriva razlog, da bi Digger lahko sčasoma pridobil kultni status. Ne zato, ker bi bil brezhiben, temveč zato, ker si upa biti nekaj, kar je v sodobnem velikoproračunskem filmu vse redkejš. Nepredvidljiv, neprijeten in popolnoma neobremenjen s tem, ali ga bodo vsi razumeli.
Morda bo čez nekaj let veljal za zgrešen eksperiment, morda za enega drznejših filmov svojega časa. Najverjetneje pa bo ostal nekje vmes, na tistem zanimivem območju, kjer se filmi nehajo zgolj ocenjevati in se o njih začne razpravljati. In če je Digger res komedija katastrofalnih razsežnosti, potem je njegova največja ironija ta, da je za film, v katerem se svet podira zaradi človekovega ega, potreboval prav toliko drznosti, da se je odrekel varni poti do uspeha. Film, kjer rečemo ‘uau’, in ne vemo točno, kaj mislimo.
Urednik portala Student.si