Kraljestvo planeta opic je deseti film v franšizi, ki jo na velikem platnu spremljamo že od leta 1968, od tistega ikoničnega filma s Charltonom Hestonom v glavni vlogi. Potem, ko se je franšiza v preteklem desetletju prebudila s trilogijo Vzpon-Zora-Vojna in Andyjem Serkisom kot Cezarjem, se franšiza po sedemletnem premoru vrača. Pričakovanja so bila kar visoka, še posebej zaradi visoke kakovosti omenjene trilogije. Jim je uspelo doseči pričakovanja? So opice nazaj?
Planet opica se vrača z novimi filmi, začenši s kraljestvom
Za režijo je tokrat poskrbel Wes Ball, ki je skrbel za trilogijo Labirint (The Maze Runner), v kateri je igral še vedno močno podcenjeni Dylan O’Brien. Glede na smer, ki so si jo začrtali ustvarjalci Kraljestva in nadaljevanj, se je zdel Ball prava odločitev. No, k sreči je bil prava odločitev, saj film lepo nadaljuje zgodbo o prevladi opic nad ljudmi.
Nekaj generacij po Cezarju klani opic živijo svoja življenja. Mladi šimpanz Noa (Owen Teague) med svojim iskanjem izgubljenega klana naleti na Mae (Freya Allen), človeka, ki bo spremenila njegov pogled na svet, prihodnost in preteklost.
Širjenje sveta in mitologije Planeta opic
V preteklosti so se filmi Planeta opic naslanjala na tematike jedrske vojne, suženjstva in človeške težnje po nadzorovanju narave. Scenarij Josha Friedmana, ki je v preteklosti spisal scenarije za serije Terminator: Kronike Sarah Connor, Snowpiercer in Temelji, se ukvarja z novo tematiko. Kraljestvo planeta opic je poleg klasične akcijske pustolovščine tudi preiskovanje mesijanskega vprašanja, tokrat skozi Cezarja, ki je opicam omogočil svobodno življenje. Kaj se zgodi, ko se po mnogo letih ti nauki spremenijo oziroma jih spremenijo tisti, ki jih ukrivljajo za lastne interese?
Film se sooča z visokimi pričakovanji, saj sledi eni najboljših trilogij vseh časov, ki je imela svoj konec. Ker pa gre pri vsem skupaj za predzgodbo izvirnika s Hestonom, je načrt studia za dodatna nadaljevanje dokaj razumljiv, čeprav je jasno, da gre za IP, ki je nadvse uporaben kot finančna injekcija. In pri tem so vsi strahovi pravzaprav zaman, saj gre za prekrasno ustvarjeno nadaljevanje, ki sicer ne prinaša misticizma in stila Reevesovih filmov, a je za ljubitelje (in ostale) odličen samostojen vstop v svet, ki mu vladajo opice. V času, ko se zdi, da je marsikatera franšiza že prenasičeno v kino dvoranah, je tu Planet opic, ki upravičeno dodaja naslove v širok spekter filmov. Če nič drugega, je zabavno videti, kaj se zgodi, ko opica v roke prejme zapise rimske zgodovine – nastane Proximus Cezar, ki ga upodobi Kevin Durand.
Friedman, ki je spisal tudi nadaljevanje Avatarja, zna pisati ponovne obiske filmskega sveta. Tako je Kraljestvo planeta opic počasen, a bogat štart v dogajanje, ki se le vsake toliko dejansko zdi počasen. To nadoknadi z nekaj vizualnimi čudeži in akcijskimi prizori, ki ponujajo izdelek, vreden ogleda. Čeprav o ikoničnih prizorih ne gre govoriti na taki ravni, kot pri Vzponu ali izvirniku, je delo ustvarjalcev na vrhu. Z omembo Duranda pa je vredno omeniti tudi protagonista, ki bosta prisotna v nadaljevanjih. Mae je bolje spisan lik kot Ciri, ki jo Freya Allen upodobi v Veščecu (The Witcher). Noa še najbolj spominja na Cezarja iz Vzpona, pri obeh pa upamo, da bodo nadaljevanja ponudila večplastnost likov, ki je krasila predhodnike.
Opice so nazaj!
Kraljestvo planeta opic je vrnitev franšize, ki ne bi smela oditi. Poznan filmski svet nadgradi s svojo mitologijo in širino, najbolj pomembno pa je, da predstavi nove in zanimive like, s katerimi se pokloni predhodnikom. Planet opic je nazaj!
Urednik portala Student.si
