»You See How This Looks, Right?« vpraša Chris Hansen pedofila, ki so ga ujeli v eni izmed epizod serije To Catch a Predator. Kultno serijo oziroma določen del njenega obstoja se je odločil predelati Lance Oppenheim, najbolje poznan po številnih dokumentarcih. Njegov prvi celovečerni igrani film je skoraj enako ambiciozen kot Hansenova sla po lovljenju pedofilov, če mu le to prinese najbolj gledan termin na vrhuncu televizijskih prenosov.
Lovljenje pedofilov v filmu Udarni termin: Visoko leteč koncept nadrealizma
Ideja je dokaj enostavna, čeprav moralni aspekti segajo daleč onkraj zmogljivost nepozornega gledalca. Najameš polnoletnega igralca ali igralko z otroškim ali najstniškim videzom, ekipa »strokovnjakov« pa se v njihovem imenu pogovarja s pedofili in jih skuša zvabiti v njihov navidezni dom. Tam jih mora igralec le sprejeti v past, postaviti pred zakrite kamere in njegova naloga je opravljena. Vstopijo Chris Hansen in kamere, ki razkrinkajo pedofila.
Že prvi prizori nas v stereotipni A24 obliki pripravijo, da to ne bo klišejski »biografski« film o nastajanju oddaje ali njenem voditelju. Robert Pattinson sicer zadane glas voditelja, a vlogo s pomočjo scenarija Ajona Singha odpelje v stratosfero. Od nekdanjega vampirja smo že navajeni, da ga ni sram poskušati vse, kar mu pade na misel. Tudi tokrat se drži odločitve, da bo skušal v steno vreči vse in upal, da se prime čim več.
In povečini mu to brezhibno uspeva, a mu ne le parira, temveč ga uspešno preseže soigralec Skyler Gisondo. Igra mladega Dana, ki si želi uspeti kot igralec, zato sprejme vlogo, o kateri ne ve veliko. Po manjšem konfliktu z obstoječo igralko je vržen v žrelo zveri, ko mora meni nič tebi nič v hišo sprejeti pedofila. Pretresen nad dogodkom in miselno že na poti domov, k njemu pristopi Hansen, ki ga prepriča, da ostane. Češ, to je več, kot le igra. Primeri se nadaljujejo, a ekipa želi ujeti »veliko ribo«. To najde v okrožnem tožilcu Billu Conradtu, kar je tudi največji in najbolj prepoznaven primer resničnostnega šova.
Chris Hansen nad filmom ni bil navdušen. O primerjavah z resnično osebnostjo je sicer težko govoriti, saj se film bolj kot z nastajanjem oddaje ukvarja s tem, kaj ta Hansenu pomeni in kako daleč bo šel, da bo ta uspešna. Singh je dejal, da se zgodbe ni lotil z zanimanjem biografskega prikaza, temveč nekaj, kar bo v stiliziranem in subjektivnem svetu obstajalo na meji med resničnostjo in spektaklom.
Njegovo ideje še najbolje uresniči direktor fotografije David Bolen, ki je z Oppenheimom že sodeloval – nenazadnje tudi v letošnjem dokumentarcu You Can See Everything. Filmu vnese številne prijeme, ki jih komercialni filmi ne bi nikoli uporabili. V filmu naj bi uporabil več kot deset različnih formatov, uporabili so celo kamero, ki jo sicer uporabljajo za kolonoskopije.
Udarni termin, ki čas nameni nepotrebni fikcionalizaciji
Udarni termin bi se lahko ukvarjal z vzponom serije ali bistveno bolj zanimivim razmišljanjem mladega igralca, ki se znajde v težki situaciji. Vse to žrtvuje za skoraj eksperimentalni prikaz Hansenovega deziluziranega padca v slo po lovljenju pedofilov in nabijanjem lastnega ega. V nobeno od predstavljenih tematik ne poseže dovolj globoko, da bi lahko o filmu govorili kot o resnični disekciji protagonista, pedofilije, medijev ali zlorabe moči.
Morda bi se izšlo bolje, če bi ubral bolj realističen pogled na situacije, ki jih upodablja, pri tem pa pozablja na moralno težo lastne naloge.
Urednik portala Student.si