Roman Daniela Krausa je s pomočjo režiserja in soscenarista Briana Duffielda zaživel kot nočna mora za tiste s klavstrofobijo, talasofobijo in megalofobijo. V globinah je zgodba o potapljaču, ki ga pogoltne kit.
Kaj bi storili, če vas pogoltne kit?
Mlad potapljač Mitt (Austin Abrams) želi v nevarnem zalivu najti ostanke svojega očeta (Josh Brolin), ki je leto pred tem storil samomor. Ker sta imela z očetom, močno povezanim z morjem in naravo, razburkan odnos, želi svojo vrnitev domov izkoristiti za zaključek zgodb. Z uro kisika se odpravi na preiskovanje morske gladine, kjer vse poteka brez težav. Zaplete pa se, ko je pri robu kanjona priča lovu kita glavača na svoj naslednji obrok, orjaškega lignja. V sekundah, ki se zdijo kot ure, kit pogoltne oba in Mitt mora preživeti v notranjosti enega največjih bitij na našem planetu.
Bolj, kot se Austin Abrams v intervjujih skromno brani dejstva, če mu bo uspelo gledalca prepričati, da je v nevarnosti, boljše mu gre. Eden najbolj nadarjenih mladih igralcev se po vlogah v Uri izginotja (Weapons) in Resident Evil še enkrat predstavi v najboljši luči. Film skoraj v celoti sloni na njegovi igri v zelo majhnem prostoru. Zgodba se sicer vsake toliko preseli v preteklost, kjer spoznamo, zakaj sta imela z očetom nenavaden odnos in kaj so ga njegovi ostri nauki naučili.
Prizor, na katerega cilja marketinška kampanja, je fenomenalen in nekaj najbolj zapomnljivega, kar je krasilo veliko platno. Gledalci, ki spadajo vsaj v eno od prej omenjenih skupin fobije, se bodo zlili s sedežem in izginili iz kinodvorane. Ekipi je uspelo ustvariti najbolj strašljivo različico tistega dela Ostržka. To nadaljujejo s klavstrofobičnimi in tesnimi prizori v kitovi notranjosti. Že s tega vidika je film nekaj, česar še nismo videli na taki ravni.
Eden najbolj napetih in klavstrofobičnih filmov našega časa
Kraus in Duffield pa morata te trenutke razbiti s prizori iz preteklosti, kjer na drugačen način blestita Brolin in Abrams. Resda nas ukradejo akciji, a ponudijo zanimivo preiskovanje odnosa med staršem in otrokom, kjer se je prvi ujel v zavedanje, da ga ni vreden in ga želi odgnati, drugi pa želi čim hitreje oditi od njega. Dokler ne pride bolezen, z njim zadnje besede in dejstvo, da je za karkoli produktivnega prepozno.
V brutalnem, nagnusnem in munem iskanju izhoda iz kitovih prebavil se Mitt spominja vsega, kar ga je o teh bitjih in potapljanju naučil oče. Tako ti prizori niso le trik za podaljšanje filma, temveč orodje za reševanje in razpletanje zgodbe. A glavno zaupanje v film s strani gledalca se zgodi v zadnji tretjini filma, ko se Mittova duševna in fizična bolečina združita s halucinacijami ob pomanjkanju kisika in izgubljanju krvi. Če gledalca film tam dobi v roke, mu bo postregel z enim najboljših filmov leta. V obratnem primeru se zna zgoditi, da ga bo izgubil.
Brian Duffield je po strašansko spregledanem No One Will Save You posnel še en napet preživetveni triler, ki ponudi več, kot le boj za življenje. V globinah je eden tistih filmov, ki bo že na podlagi nekaj prizorov ostal v spominu gledalcev.
Urednik portala Student.si