Rustlands je film, ki ga je slovenska ekipa predstavila na priljubljeni slovenski konvenciji Na meji nevidnega. Prvič se je to zgodilo leta 2019, ko so predstavili nekajminutni film, zdaj pa so prikazali daljši film, s katerim se želijo predstaviti (filmskemu) svetu. Zakaj je ta nizkoproračunski film čudovit dokaz, česa je sposoben slovenski film, ko stopi iz okvirjev in ustvarja s strastjo.
Slovenski film, ki si zasluži več pozornosti
Včasih za slovenske filme slišimo, prepogosto pa se zgodi, da o njih ne slišimo niti besede. Eden najbolj spregledanih filmov zadnjih let je prav gotovo Vzornik Nejca Gazvode, ki srhljivo aktualnost dijaškega življenja prikaže na nujen način.
Tako se zdi usodno, da je prav pri Vzorniku sodeloval Branko Ristić, s katerim sva po prikazanem filmu padla v krajši pogovor o stanju filma in industrije kot celote. Z njegovim delom sem se seznanil prav ob prikazu prvega Rustlandsa, v prihodnje pa bomo njegov doprinos akcijskega koordinatorja videli tudi pri filmu Dekle noči Luke Marčetića.
Od najglobljega slovenskega bazena do letališča Željava
V obdobju dveh let in pol so ustvarjalci poskrbeli za deset snemalnih dni, in tudi noči. Prav pri iznajdljivosti glede lokacij snemanja film Rustlands izstopa. Snemali so v najglobljem bazenu v Sloveniji, v rovih pod Kranjem, požganem gozdu in praznem kamnolomu, odšli pa tudi ven iz naše države.
Snemali so na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kjer vsekakor izstopata dve lokaciji: zapuščeni NOB spomenik na Petrovi gori in zapuščeno vojaško letališče Željava, za katerega Branko pravi, da konec koncev ni šlo v nič, saj so lahko oni nekaj posneli. In z omembo številnih vratolomnih prizorov, med katerimi poleg potapljanja izstopa še 12-metrski prizor s skokom na vrveh (tu je sodeloval akrobat Filip Kržišnik), producent Aljaž Tepina miri, da je bilo vse varno in se ni nihče poškodoval.
Prav Branko mi je že pred prikazom filma razkril, da ta ni v celoti dokončan, kar je prineslo še nekaj zabavnih trenutkov med občinstvom in ustvarjalci. Pri tem je pojasnil, da je glavni cilj predstavitev filma oziroma koncepta na filmskih festivalih po svetu. Tu nimamo kaj, da ne omenimo priložnosti Sarajevskega filmskega festivala, ki poteka avgusta, in v manjši meri celo slovenskega Grossmana. Ko pa je govora o končnih ciljih, tu ne gre mimo omembe kratke serije ali celovečerca.
Si Slovenija sploh upa narediti tak film?
Kljub rečem, ki jih film, narejen za nekaj tisoč evrov, preprosto ne more doseči, je jasno, da smo videli film, ki ga Slovenija še ni imela. Z idejami se cilja visoko, jasen je navdih Pobesnelega Maxa (letošnje Furiose) in Borderlands, resnično stanje pa je drugačno. Pesimistično in realistično je zapisati, da takega koncepta ne bi podprl nihče v Sloveniji, a včasih je pač treba imeti jajca in riskirati. To so storili ustvarjalci filma Gepack, ki je v naša kina po dolgem času spet privlekel množice, podobno tudi Šepet metulja, če se fokusiramo na čas po epidemiji. Optimistično pa je napisati, da bi celovečerec Rustlands z nekaj izboljšavami (te bi prispele z višjim proračunom) v kina privabil precejšnje število ljudi. Takega filma Slovenija nima, nikakor pa si ne želim čez deset let pisati o tem, da ga še vedno ni. Morda pa je prihodnost za Rustlands res izven Slovenije, kjer se lahko najde nekdo, ki podpre take projekte brez večkrat upravičenega trzanja rok pri odpiranju mošnjička.
O filmu Rustlands
»Ko njegovega mladega varovanca ugrabijo divjaki, se mora spreten lovec podati na nevarno pot skozi svet, ki ga razjeda rja. Bodo njegove borbene sposobnosti zadostovale, da jo zaščiti, ali pa se bo moral pogoditi s hudičem, da jo bo rešil iz krempljev divjakov?«
V režiji Roka Mlinarja in Sanela Ametovskega je 30-minutni film nastal pod okriljem neodvisne produkcijske hiše Zilla Production. Poleg Branka Ristića v glavni vlogi, v filmu nastopajo tudi Vito Leskovec, Jure Rajšp, Franko, Bajc in Denis “Chorchyp” Porčić. V svoji prvi igralski vlogi pa se predstavi tudi mlada Daša Bliznetsova.
Velik adut filma je tudi istoimenska naslovna pesem, ki jo je napisala in izvedla Lana Potočnik, uglasbil pa Tim Žibrat, ki je poskrbel tudi za celotno glasbo v filmu.
Urednik portala Student.si
