Mišice, orožje, eksplozije in testosteronska nasičenost, to so Plačanci. Sylvester Stalone je v vlogi režiserja posnel posvetilo akcijskim block-busterjem iz 80-ih in 90-ih in do konca izčrpal ta žanr. Šlo je tako daleč, da Plačanci že mejijo na parodijo samih sebe, kar pa jih le še izboljša, vsaj dokler vemo, kaj in zakaj gledamo.
Prvi del franšize je požel velik komercialen uspeh in dve leti pozneje smo lahko gledali Plačance 2. Sledili sta še tretje in četrto nadaljevanje. Slednje je sicer poželo dokaj slabe ocene. Pričakujemo še Plačance 5, ki bo izšel v dveh delih. Letos in 2027.
Filmofili, umetniki, kritiki in vsi s samozvanim dobrim okusom zdaj le zmajujejo z glavo. Le kaj ljudje vidijo na tej fast-food umetnosti? To je še slabše kot 8 delov Hitrih in drznih ali vseh petdeset filmov Marvelovega vesolja.
A čar Plačancev se skriva daleč za stereotipnimi dialogi in pomanjkanjem zgodbe. Je film o moških za moške (takorekoč). Ekplozije, mišice, puške in kanček nostalgije še nikoli niso bili tako privlačni. Recept plačancev je, da film točno ve, kaj želi biti in je pri tem nepopustljiv. Vse kar ne sodi v formo akcijskega filma, je balast vržen čez krov. Med akcijskimi filmi so Plačanci metamfetamin, ki ga izdela Heisenberg. To je njihov čar.
Zgodba na hitro
The Expendables (v slovenskem prevodu Plačanci) so organizacija plačancev (kdo bi si mislil), ki jih CIA najema za dvomljive misije, v katere noče biti uradno vpletena. Vsak izmed filmov se začne z nekakšnim in media res, z akcijo in eksplozijami. Potem jim kupec da novo pogodbo, ki pa se tako ali drugače zalomi. Lahko bi rekli, It gets personal. The Expendables pozneje ponovno zberejo moči in premagajo zlobneža. V prvem delu strmoglavijo južnoameriškega diktatorja. V drugem preprečijo, da bi antagonist prodal radioaktivne elemente teroristom. V tretjem premagajo trgovca z orožjem, ki je bil nekoč njihov član. V četrtem se prav tako borijo proti misterioznemu preprodajalcu orožja z nazivom Ocelot.
Filmi rigidno sledijo klasičnemu formatu akcijskega filma s plitko zgodbo. Vendar to le pomeni, da je več prostora za zabavne stvari, kot je recimo nasilje, če parafraziram Quentina Tarantina.
Supergroup film
Izraz supergroup se uporablja v glasbi in označuje skupine ali projekte, ki jih sestavljajo že priznani glasbeniki. Enako je storil Sylvester Stalone z zbiranjem igralske zasedbe Plačancev. Srečamo Arnolda Scwarzenegerja, Jasona Stathama, Jeta Lija, Dolpha Lundgrena, ki je zaslovel kot antagonist v Stalonovem filmu Rocky IV, Terryja Crewsa, bolj znanega kot obraz reklam Old Spice in še koga.
V drugem delu se seznam razširi na Chucka Norrisa, Jean Claude Van Damea, Bruca Willisa in Liama Hemswortha od bolj znanih obrazov.
Tretji del poka po šivih z zasedbo »mladih The Expendables«
Vsem, ki smo kot najstniki uživali v Rambu, Prenašalcu, Umri pokončno, Terminatorju in Predatorju, je zasedba igralcev, kot da bi srečal prijatelja iz vrtca. Nostalgija je močno čustvo in koncept Plačancev ga mojstrsko sproži.
Supergroup učinka niso izumili Plačanci. Med drugim tudi Marvelovi Maščevalci igrajo na to noto. Vendar Plačance odlikuje še nekaj drugega.
Bomba testosterona
Plačanci so film o moških za moške. Ali natančneje o pogumu, nepopustljivosti, fizični in psihični moči, usmerjenosti v cilj, pomanjkanju čustvovanja, mišicah, orožju in eksplozijah. O vsem čemur se tradicionalno reče možatost.
Plačanci možatost v filmu popeljejo še korak dlje: film ne odstopi prostora ničemur, kar ni stalen šus testosterona. Tu ni prostora za romantiko, za zapletene zgodbe, osebnostno rast. Tu je bitka nujnega zla (sami Plačanci) proti večjemu zlu. Tu so kri, eksplozije, mišice in bratovščina, ki se je združila ob orožju, denarju in kajenju cigar.
Zakaj nas »možatost« privlači
Vsi vemo, da ni prav biti nasilen. Da ubijanje ni nekaj, kar naj bi občudovali. Da mišice niso vse. Da je zdravo izpovedovati svoja čustva in včasih jokati. Še vedno pa nas privlačijo liki na robu morale: Loki, Dr. House, Klaus Mikaelson, Rick Sanchez, Joker, Lucifer, Hank Voight, Harley Quinn, Jinx … in Plačanci. Zakaj?
Spoštujemo jih, bojimo se jih, na nas vržejo urok bad-boyev. Želimo si biti kot oni, hkrati pa smo veseli, da jih lahko le od daleč gledamo. Občudovanje moči bi lahko opisali tudi preko filozofskega koncepta volje do moči Friedricha Nietzscheja.
Nietzsche trdi, da volja do moči poganja ljudi. Sestavljen da svojo voljo aktualiziramo na samem sebi in sposobnosti, da svojo voljo uresničimo na svoji okolici. Primer prvega bi bilo, da smo se sposobni vsak dan prisiliti, da telovadimo, študiramo ali opravimo ritual afirmacij. Druga plat je, da si svojo močjo podredimo okolico. Če se ti slednje sliši egoistično, nisi edini.
Liki v plačancih izpolnijo prvo plat volje do moči s svojim pogumom in nepopustljivostjo. Drugo plat pa tako, da kdorkoli se jim postavi po robu, slej ko prej umre. Nietzsche bi jih oboževal, morda bi jim celo rekel übermensch.
Največji adut Plačancev pa je, da film točno ve, kaj je. Je izkristalizirana verzija vseh akcijskih filmov osemdesetih in devetdesetih. Za tem stoji in čisto vseeno je, če komu ni všeč. Tako kot ekipa plačancev metaforično tudi franšiza Plačanci ne popušča na svoji poti.
Novinar
