Ljubitelji dobrih knjig gotovo poznate roman Anthonyja Doerra z enakim naslovom. Vojni roman je prejel celo Pulitzerjevo nagrado, oboževal pa ga naj bi tudi Barack Obama. New York Times je roman razglasil za enega izmed desetih najboljših v letu 2014. Postal je kulturni fenomen, saj je bil prodan v več kot 15 milijonih izvodov po vsem svetu do leta 2021, ko je Netflix leta dal zeleno luč TV-priredbi.
Izjemna produkcijska ekipa ni bila kos avtorju romana
Netflix je za priredbo romana izbral izjemno močno ekipo – scenarista Stevena Knighta (Peaky Blinders) in režiserja Shawna Levyja (Stranger Things). Kljub močni produkcijski ekipi, tudi velikan Netflix očitno Doerru ni bil kos.
Serija ni samo slabša od knjige; gre za na trenutke nerazumljivo, zmedeno in rahlo žaljivo zmešnjavo, katere sam obstoj očrni literarno zapuščino.
Foto: on tmdb
En namig, da sta scenarist in režiser naredila napako z Doerrovo zgodbo o slepi francoski deklici in briljantni siroti, ki je postal nemški vojak v bombardirani Bretanji v zaključku druge svetovne vojne, je, da so 544-stranski roman skrčili na štiri relativno kratke epizode.
Pozorni gledalci bodo tudi opazili, da med producenti ni avtorja romana. Predstavljajte si, koliko slabši bi bili filmi o Harryju Potterju, če J. K. Rowling ne bi sodelovala pri snemanju filmov!
Knightov scenarij je še posebej šibak. Zgolj površno preleti kompleksnost vsakega lika in ne uspe smiselno obravnavati velikih moralnih vprašanj, ki jih prinaša na primer prikazovanje nacističnega vojaka kot dobre osebe. Ustvarjalci serije so sprejeli vsaj eno pogumno odločitev. Ario Mio Loberti, novinko brez formalne izobrazbe v igralstvu, so izbrali kot glavno junakinjo Marie-Laure LeBlanc. Tako kot Marie je tudi igralka slepa, ta skupna izkušnja pa je imela potencial za postavitev temeljev za veličastno predstavo, ki izvabi inteligenco in vztrajnost lika, ki bi sicer lahko postal zgolj pomilovanja vredna deklica v stiski.
Čudovita zgodba, ki pa na zaslonu razočara
Skrita in sama v mestecu Saint-Malo, obdanem z obzidjem, kjer so imeli nacisti svoje oporišče več mesecev po dnevu D, Marie prek kratkovalovnega radia bere odlomke iz 20.000 milj pod morjem Julesa Verna. S tem skuša doseči očeta Daniela (Mark Ruffalo) in strica Etienna (Hugh Laurie), ki sta izginila neznano kam. Prav tako opravlja tudi pogumno delo za odpor, ko z branjem odlomkov klasičnega romana pošilja kodirana sporočila zavezniškim silam.
Nekje drugje v Saint-Maloju, v razpadajočem hotelu, kjer je nastanjen njegov vedno manjši polk, Werner Pfennig (Louis Hofmann) posluša Mariejina oddajanja, medtem ko mu nad glavo letijo zavezniški bombniki. Osamljena najstnika imata nekaj skupnega: oba sta v otroštvu ponoči poslušala skrivnostnega profesorja, ki je otrokom pripovedoval čudovite monologe o znanosti in filozofiji na frekvenci, ki jo zdaj uporablja Marie.
Profesorjev humanizem je Wernerja, ki je odraščal v sirotišnici, preden mu je izjemna spretnost z radijskimi oddajniki prinesla mesto v ekskluzivni in brutalni nacistični vojaški šoli, vodil skozi težko otroštvo. Kmalu mu eden od mnogih plitko sadističnih nacističnih častnikov ukaže, naj izsledi Marie.
Glede na predvidljivost zgodbe, ne preseneča, da se njuno srečanje zdi nekako usojeno. Toda v kakšnih okoliščinah se bosta srečala? Bo Werner rešil Marie ali bo prav on tisti, ki njen lik vodi v propad? Prav tako se na tem mestu pojavlja še vprašanje legendarnega zakletega diamanta, ki ga išče nemški častnik von Rumpel (Lars Eidinger).
Ta vprašanja bi morala biti dovolj, da bi seriji dala nekaj napetosti in gledljivosti. Toda scenariji s slabim tempom, natrpan z dokaj nesmiselnimi spomini na Mariejino in Wernerjevo otroštvo, ubije vsak zagon, ki ga ustvarja v sedanjosti. Zdaj pa dovolj o zgodbi, da se izognemo kvarnikom, če si boš serijo slučajno ogledal.
Odlična zasedba, slaba izvedba
Še bolj moteče kot slaba adaptacija odlične knjige je slaba uporaba izjemne igralske zasedbe v seriji. Laurie je v redu, a premalo izkoriščen kot »dandy« s preloma stoletja, prisiljen v osamo zaradi grozot, ki jih je doživel v prvi svetovni vojni. Je zelo zanimiv lik, ki pa ga gledalci komaj spoznajo. Eidinger, krasen nemški igralec, ki je najbolj znan kot zvezda Babilon Berlina, izgleda prisiljeno stisnjen v vlogo sadističnega nacista po vzoru Christopha Waltza.
Serija je tako hkrati moralno poenostavljena – vsi liki so predstavljeni bodisi kot čisto dobri bodisi kot povsem zli – in vztraja, da so bili na obeh straneh zahodne fronte »zelo dobri ljudje«, ne poda pa nam globljih razlogov, ki bi to pojasnjevali.
Producenti so nam predstavili francoske upornike kot absolutno dobre, nemške vojake pa kot absolutno zlobne (z izjemo Wernerja). Niso pa se ravno ubadali z grozotami, ki so jih v romanu storili francoski borci in tudi Werner ter z dobrimi stvarmi, ki so jih bili sposobni vojaki v uniformah nacistične Nemčije. Ustvarjalcem serije je uspelo dovolj dobro in kompleksno predstaviti zgolj Wernerja. V odlični igri se gledalci spopadamo s hudimi moralnimi dilemami, ki jih ima tudi lik sam in ni zgolj »še en Hans Landa«.
Poleg spoznanja, da vsi nacisti niso uživali v tem, da so nacisti, gledalci od te serije ne morejo odnesti kaj bolj pomenljivega. Ne gre le za zgrešeno literarno priredbo, ampak tudi nesmiselno dramo, ki si izposodi čustveno težo iz resnične zgodovine enega najtemnejših časov človeštva.
Vsa ta nevidna svetloba nas torej dvojno razočara. Toplo pa priporočam, da si roman preberete, saj gre resnično za eno izmed lepših zgodb iz časov druge svetovne vojne.
Junior novinar
