Kar smo izgubile v ognju je zbirka kratkih zgodb argentinske avtorice Mariane Enriquez. Obsega dvanajst kratkih zgodb, ki prepletajo grozljivko z resnico in fantazijo z nočnimi morami.
Učinek, ki ga lahko imajo na bralca kratke zgodbe je včasih spregledan. La ne nekaj straneh oz. v le nekaj besedah mora avtor, v tem primeru avtorica, predstaviti tematiko, like, zaplet, sporočilo in še kaj. Vsaka zgodba stoji sama zase, stikajo se le z občutkom, ki nas preveva po vsaki prebrani strani. Največje grozote in strahovi so pogosteje opazni v preprostem vsakdanu družbe in ne v najhujših nočnih morah.
Mariana Enriquez predstavi 12 kratkih zgodb, ki slikajo srhljivo resničnost nočnih mor
V zgodbi Umazani deček se glavna junakinja odloči prekiniti niz obračanja pogleda, ki ga imajo ostali prebivalci nevarnega in nadvse nezaželenega predela Constitucion. »Predel mi je všeč. Nihče ne razume, zakaj. Jaz pa: prisili med, da sem izostrena in drzna, budna,« pravi v svojem opravičenju odločitve, da živi tam, kjer pač živi naša protagonistka. Pred njeno hišo živi noseča odvisnica s svojim sinčkom, ki nekega dne potrka na njena vrata. Kaj pa se zgodi, ko nekaj dni zatem najdejo truplo obglavljenega dečka?
V Gostišču se mladi punci odločita »eno zagosti« lastnici gostišča, v katerega vdreta sredi noči. »Dekleti sta se poskušali skobacati na noge, vendar so se jima preveč tresla kolena. Florencia je bila prepričana, da bo omedlela. Skrila je obraz v Rocijino ramo in jo tako močno objela, da jo je zabolelo,« preberemo v zgodbi, ki spominja na tiste klasične o hišah, v katerih straši. Zadeta leta prikažejo postopno padanje v svet odvisnosti in kaj to prinaša.
Mariana Enriquez: Kar smo izgubile v ognju, prevedla Veronika Rot, LUD Literatura, 188 strani.
»Pablo je stopil do sobe, ki jo je on sam uredil za sina, preden se je ta rodil. Bila je tako prazna, da ga je zmrazilo. Negibna zibelka je bila temna, Soba je bila videti kot sobica mrtvega dečka, ki jo je žalujoča družina ohranila nedotaknjeno. Pablo se je vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi fantek umrl, kot se je tako zelo bala njegova žena. Poznal je odgovor,« beremo v zgodbi Pablito zadene žebljico na glavico: zaklinjanje Petisa Orejuda, ki je tudi edina, napisana skozi oči moškega lika, kjer je turistični vodič obseden z zgodbami o grozljivih umorih do srhljive mere. V Pajčevini se ženska z možem, ki ga vse bolj prezira, odpravi na obisk k svoji odprtomiselni sestrični, ki ji daje vpogled v rutinirano dolgočasje njenega zakona.
Konec šolskega leta je strašljiva zgodba za najstnike, v kateri se začne prvi pogled nezanimiva punca samopoškodovati. »Marcelini starši so zagotovili, da se bo spravila v red, da jemlje zdravila, hodi na terapijo, da je pod nadzorom. Drugi starši so jim verjeli. Moji se niso zmenili za vse to,« pravi Marcelina sošolka, za katero se zdi, da je edina, ki ji želi vsaj nekoliko pomagati. Da gre za najstniško srhljivko priča dodatek nevidnega moža, ki ga Marcela omeni ob priznanju, da je k samopoškodbam naščuvana. Zgodba Nič mesa na najinih kosteh se zdi nekoliko odmaknjena od vseh ostalih, ki pa s svojim koncem poskrbi za jasno nakazano grozljivost družbe. Ko protagonistka najde lobanjo, za katero pravi, da je človeška, z njo vzpostavi čustveno navezanost, ki vpliva na njena razmerja. Lobanjo poimenuje Anja in o njej pravi, da jo njena nepopolnost spravlja v tesnobo: »Ne more biti še naprej brez zob, brez rok, brez hrbtenice. Nikoli ne bom mogla dobiti kosti, ki ji pripadajo, to je očitno.«
Sosedovo dvorišče je najbolj jasen prikaz tega, kako pomembni so zaključki zgodb v knjigi. Paula je odpuščena socialna delavka, ki se z Miguelom preseli v novo hišo. Kmalu se ji začenja dozdevati, da na sosedovem dvorišču vidi suhljatega in umazanega dečka, ki je vklenjen na verigo. »Ko se je Paula odločila, da se bo posvetovala s psihiatrom, se je Miguel strašansko razjezil, rekel ji je, naj ji niti na misel ne pride, da bi šla h kakemu od the sleparjev, le kaj jim ima za govoriti, ali mu morda ne zaupa. Rekel ji je celo, da bi verjetno morala imeti otroka, kajti biološka ura,« izvemo o stanju razmerja in Paulini psihi. Nekaj podobnosti najdemo z zgodbo Adelina hiša, a je zaključek tisti, ki prikaže razlike med ultimativno grozo in magičnim nadrealizmom.
Moč nevidne in nerazložljive groze pokaže zgodba Pod črno vodo, v kateri skuša javna tožilka razrešiti primer sluma Villa Moreno. »Najbolje bi bilo, da bi celo naselje zgorelo. Ali pa da bi se vsi utopili. Nimate pojma, kaj se dogaja tam notri. Pojma nimate,« ji z drugačnim glasom, resnejšim in brez kančka ironije pove eden od policistov, ki ga zaslišuje. Tožilka Marina se sama napoti v naselje in odkrije tisto, kar se nahaja pod črno vodo. Če večina ostalih zgodb vsaj v nekem delčku spominja na Shirley Jackson, se tu najde nekaj Lovecrafta. Vsekakor za ljubitelje mistične grozljivke in ena od zgodb, ki bi lahko bila mnogo daljša. Zelena rdeča oranžna je najbolj moderna ali vsaj digitalizirana zgodba, ki nekako spominja na knjižno upodobitev ene od epizod serije Črno ogledalo (Black Mirror). »Skoraj dve leti je, kar se je spremenil v zeleno ali rdečo ali oranžno piko na mojem zaslonu. Ne vidim ga, ne dovoli mi, da bi ga videla, da bi ga kdor koli videl,« pademo v zgodbo skozi oči mladenke, ki pripoveduje o mladem fantu, ki se je zaklenil v svojo sobo in ne hodi več ven. Grozljiv in srhljiv prikaz najtemačnejših delov računalnikov in interneta.
Kar smo izgubile v ognju je zadnja zgodba in tista, ki nosi naslov same knjige. V tej se ženske neimenovanega mesta zajame norost po samozažigu, da bi se naredile groteskne in nezaželene – nekakšen simboličen odziv na niz femicidov, ki so se zgodili. Najbolj jasno od vseh sporočil v knjigi dvanajstih zgodb, ki pride do izraza prav zaradi kristalno jasnega predajanja sporočila, ki ga lahko v ostalih najdemo pod površjem in ne na gladini.
Kar smo izgubile v ognju je srhljivo branje, vredno pozornosti
Glavni adut kratkih zgodb knjige Kar smo izgubile v ognju je njihov udarni zaključek. Srhljivost, ki naježi dlake po telesu. Morda se katera od njih konča nekoliko prehitro, a je to le pričevanje tega, kako hitro smo lahko vpeti v zgodbo, če nam ta predstavi odličen nastavek. Kljub izjemnim začetkom in zapletom vseh zgodb so konci tisti, ki vpnejo knjigo v žanr srhljivke ali grozljivke. Nekatere v ta žanr in žanr fantazije posežejo globlje, druge se ga le narahlo dotaknejo, a pripomorejo k učinku celote. Kar smo izgubile v ognju je grozljiv vpogled v resnico, ki je pogosto bolj strašljiva od najhujše nočne more. Kot zapiše prevajalka Veronika Rot je Mariana Enriquez »pisateljica, ki svoje obsedenosti, svojo fascinacijo nad temo, srhljivostjo, grozljivostjo, ki se skrivajo pod navidezno normalnostjo in vzniknejo iz povsem običajnih okoliščin, spretno prenese na bralca.«
Urednik portala Student.si
