Pelji me domov, Jesús Carrasco preprosto obvlada (RECENZIJA)

Pelji me domov je roman Jesusa Carrasca, španskega pisatelja, ki je navdušil že z naslovoma Na prostem in Zemlja, po kateri stopamo. Po velikem kritiškem in bralskem uspehu obeh knjig so pričakovanja upravičeno visoka. Pri založbi Goga je v prevodu Urše Zabukovec, ki je poskrbela že za prevod omenjenih romanov, izšla njegova tretja knjiga.

Potem, ko se je v romanu Zemlja, po kateri stopamo podal v žanr alternativne zgodovine, je zdaj odprl vrata v iskanje čudežev za spremembo preteklosti. Da ne bo napake, ne gre za fantazijo oziroma gre celo za njegov najbolj realističen roman do tega trenutka. V njem se spopada s tematiko, ki jo marsikdo med nami še predobro pozna. Gre za medgeneracijske razlike in družinske konflikte, izgubo in soočanjem z življenjem.

Glavni junak zgodbe je Juan, ki v domačo vas pripotuje na pogreb očeta. Iz Škotske, kamor se je preselil pred leti, se mu nikoli ni mudilo domov. Pogovori s sestro in mamo nam počasi razkrivajo, kako je njegovo navidezno neodzivnost ali bolje rečeno izogibanje odgovornosti opazila družina, okolica. Dokaj hitro nam Juan razjasni, zakaj si želi čimprej oditi nazaj na Škotsko, kjer dela v botaničnem vrtu, v službi, za katero pravi, da ni nekaj, čemur bi pripisal naziv življenjskega poslanstva. Njegovo razmerje z družino se razkriva skozi njegove misli. »Če neki predmet držiš meter nad tlemi in ga spustiš, bo padel. Če pustimo času, da teče in medtem ničesar ne premikamo ali prestavljamo, se tudi prah usede. Ne vemo, kje je prej, a je. Odlaga se na ravnih, pa tudi na poševnih površinah. Na kuhinjskih napah se meša z maščobo in oblikuje nekakšno gosto zmes, ki se spremeni v skorjo. Metaforično rečeno pa prah seda tudi v tišino. Med njim in njegovim očetom so kile prahu. Prah je tudi v prostoru med njim in materjo, nekoliko manj ga je med njim in njegovo sestro.«

Ko mu sestra oziroma njen mož pove novico o maminem zdravju, je primoran ostati dlje časa. In takrat se bralcu odpre svet na njegove spomine, njegovo odraščanje in celotno vasico. Četudi preminul ima oče veliko vlogo v knjigi in psihološkem odrazu glavnega junaka. Iz dneva v dan se spoznava s predmeti, ki jih je nekoč poznal, kraji, ki so mu nekoč predstavljali dom in osebami, ki jih je nekoč imel za družino in prijatelje.

»Človek, ki nima nikogar, da bi mu izkazoval čustva, je človek, ki ne ve, kam z njimi,« se Juan spominja figure znanca, v trenutku, ko vse bolj razume sestrine besede o tem, da je bila ona vedno tista, ki je skrbela za starša, a da mora tudi sama živeti svoje sanje. Juan prevzame odgovornost (morda prvič v življenju) za mati, s katero nima veliko skupnega. V domu svojega otroštva se počuti vse bolj domače, kot bi našel svoje pravo poslanstvo. Skrbi za tovarno očeta, papirje, ki jih ni vodil, in najpomembneje, za mamo. Življenje začenja videvati skozi druge oči.

»Cvetovi mater veselijo in izpolnjujejo. Brez njene skrbi te lepote ne bi bilo. Razen oblajsta in maka, ki ju je, tako kot odpadnega materiala, polno ob robu cest, cvetovi ne vznikajo iz nič niti ne zrastejo na gredicah kar čez noč. Ona skrbi zanje, njim se lahko v celoti posveča, ker je ne obsojajo in ji niso v breme. Nasprotno, videti so sijoči in hvaležni.«

Pelji me domov je prav toliko knjiga o izgubi kot knjiga o iskanju svojega mesta pod Soncem. Juanu sprva ni niti malo do tega, da mora ostati pri svoji mami v vasici, od katere se je odtujil. Kar se je zdela zamegljena preteklost, je zdaj čuteča sedanjost, s katero Juan raste kot oseba. Spoznavamo pa tudi, kaj sploh čuti do matere, kakšen cilj mu je predstavljala starejša sestra in zakaj ni bil nikoli povezan z očetom. Skače v otroštvo in mladost, s svojimi spomini ali pripovedi mame in znancev. Ugotavlja, kako očitne so medgeneracijske razlike in kako lahko obdobje odraščanja vpliva na naše odnose s starši.

»Verjetno je do svoje hčerke čutil nekaj zelo močnega, česar pa ni zmogel ubesediti niti razumeti. Morda se je v njegovih neokusnih šalah skrivalo občutje, ki je bilo tako čisto, da ga ni zmogel prepoznati, če bi ga bil zmožen poimenovati, pa si tega ne bi dovolil. Način, kako se je ta človek poniževal s tem oponašanjem, ni mogel ustrezati ničemur drugemu kot le drugi plati ljubezni – strahu,« se spominja očeta, ki je sestrinega moža drezal zaradi imena, dela, naglasa in še česa. Vse v šali, kot je sam dejal, a včasih je lahko tudi šala močan strup za odnos. Carrasco se vsake tematike loteva z andahtjo – previdno, a z vnemo in željo po razumevanju.

Minevajo dnevi in tedni, Juanu pa se s prevzemom odgovornosti in opravljanjem pomembnih reči raztira v trud njegove sestre in mučnost njegovih odločitev, ki jih ne more spremeniti. »Juan pa se sestrinega pogleda izogiba iz golega sramu. Ker ne ve, kaj naj naredi s tistim, kar zdaj ve o njej – zdaj, ko ima že več mesecev krmilo v svojih rokah, ko se čedalje bolj prilega silhueti, ki jo je pustila, ko je odšla, ko razume, česar prej ni zmogel niti videti. Čudijo jo njegovi infantilni impulzi, in on to ve. Rad bi ji pokazal, kaj vse se je naučil, rad bi tako pritegnil pozornost, tako kot to počnejo otroci.«

Pelji me domov je prečudovita zgodba o življenju

Morda se po dveh izjemnih knjigah zdi nekoliko naivno reči, da gre za avtorjevo najboljše delo, a bi znalo marsikomu biti zaradi narave samega dela najbližje življenjski izkušnji in srcu. Jesus Carrasco vzpostavi družino, v kateri so vsi člani zasedli svoje vloge, ki so se jim zdele namenjene – tako in drugače. Zaplet s smrtjo očeta se izkaže za tisto, kar družine pogosto združi, a ne pred znebitvijo bremena, ki je na njihovih ramenih. Vse besede neizrečene, besede, ki jih ni moč vzeti nazaj in prihodnost, na katero lahko vplivajo s svojimi odločitvami. Pelji me domov je zgodba, ki bo marsikateremu bralcu udarila v srčiko življenjskih izkušenj, a ga pustila bogatejšega za prečudovito bralno izkušnjo, s katero nas je Carrasco že razvajal – ne na taki ravni. Priporočamo!