Slovenski film je vseskozi v iskanju literarne predloge, ki bi iz papirnatih listov prešla na veliko platno in postala megalomanska uspešnica. Mogoče bi morali pogledati le nekoliko drugače in namesto iskanja velike filmske zgodbe poiskati roman, ki že med branjem deluje kot scenarij za prepričljiv detektivski film. Da bi ga končno dobili tudi na velikem platnu, če že leta množično posegamo po tem žanru na knjižnih policah.
Tak, ki bi bralca spomnil na vizualni poslastici uspešnic Sedem (Se7en) in Iz pekla (From Hell). Prav tako bi imel vse potrebno: skrivnosten umor, omejen čas za reševanje primera, sumljive like, temačno zgodovinsko okolje, spletke in glavnega junaka, ki je vse prej kot običajen detektiv.
Aljoša Harlamov je v romanu Dohtar in Povodni mož ustvaril prav to, knjižno uspešnico, ki bi lahko postala pravi krimi-hit na velikem platnu. Še več, v sredino je postavil Franceta Prešerna.
Ljubljana, leto 1835. Umor, skrivnosti in Prešeren: Zgodba za filmsko platno
In ker nam že prvi stavki romana pričarajo detektivsko noir vzdušje, se bi bilo zanimivo poigrati z idejo, da slovenska filmografija hitro reagira. Zgodba nas popelje v vroče poletje leta 1835, ko se France Prešeren po noči popivanja znajde v precej neprijetnem položaju. Ponoči pade v Ljubljanico, zjutraj pa se zbudi na njenem bregu pred trnovsko cerkvijo. A njegovo največjo težavo predstavlja napol razpadlo truplo umorjene ženske.
Namesto, da bi se posvetil pesniškim, ljubezenskim in življenjskim težavam, se mora ukvarjati z umorom. Njegovo nedolžnost nekaj časa, tudi za lasten interes, zagovarja nenavadni odposlanec z Dunaja, ki pa mu ne olajša življenja. Dohtar dobi deset ni, da najde pravega morilca, drugače bo moral odgovarjati sam. Začne se preiskava, ki nas popelje v ljubljansko podzemlje, v nek drug čas, ki ga poznamo le iz zgodovinskih pripovedi in šolskih učbenikov. In tam se začne prava krimi-poslastica. Zločin, ki je šele začetek večje skrivnosti. Mesto, ki skriva bistveno več dreka. Detektiv, ki skuša na vse pretege oditi iz tega življenja in se posvetiti drugim rečem.
Romantiziranje filma noir, od Batmana in Fincherja do Prešerna in Harlamova
Čeprav se kot primerjavi najbolj ponujata prej omenjena filma, uvodne strani spomnijo na atmosfero Batmana iz leta 2022. Kdor si ga je ogledal, bo prepoznal besede: »Mestne ulice so zaradi praznikov polne ljudi. Kljub dežju. V tem kaosu se skriva drhal, ki preži, pripravljena napasti kot kače. In tam sem tudi jaz. Opazujem. Dve leti nočnega življenja sta iz mene naredili nočno žival. Svoje tarče moram izbirati previdno. Mesto je veliko. Ne morem biti povsod. A oni ne vedo, kje sem. Zdaj imamo znak – za trenutke, ko me potrebujejo. Ko se tista luč pojavi na nebu, to ni le klic – je opozorilo. Zanje. Strah je orodje. Mislijo, da se skrivam v sencah. Toda jaz sem senca.«
Seveda Prešeren tu ni Batman, tudi Bruce Wayne ni. Pa tudi detektiva Mills in Somerset ali Frederick Abberline ni. Pri Harlamovu Prešeren ni nedotakljiv literarni spomenik, ampak človek iz mesa in krvi, ki bolj spomni na tiste nagajive pesmi, na katere se spomnimo okoli kulturnega praznika. Je nepopoln, neroden, duhovit in daleč od šolske podobe pesniškega genija. Pesniška kvaliteta in domišljija pa mu večkrat prideta prav, čeprav se v desetih dneh zgodbe večkrat izkaže, da življenje ni tako romantično, kot bi si želel.
Največji slovenski pesnik v vlogi detektiva: V manj izkušenih rokah bi brali klišeje
In prav v liku avtor najde veliko simpatij navadnega človeka. Poigrava se z njegovo zgodovinsko in kulturno podobo ter ga povsem počloveči. K temu doda še druge osebnosti. Matija Čop, Andrej Smole in Matevž Langus so med njimi, pa tudi Kastelic, kjer bi kot nosilec istega priimka dovolil zamenjavo, ko bo knjiga film postala.
Harlamov sicer ni napisal romana o serijskem morilcu, s čimer se ukvarjata omenjena filma. Gre le za določene vzporednice. V temačni mojstrovini Davida Fincherja Se7en detektiva Somerset in Mills preiskujeta brutalne umore, ki razkrivajo sprevrženo podobo družbe. Mesto je skoraj enako pomembno kot morilec sam. Je umazano, brezupno in polno ljudi, ki sprejemajo pokvarjenost. Tudi v Dohtar in Povodni mož se Ljubljane ni uporabilo le kot kulise. Ni Jankovićeva razglednica, ampak živo mesto, ki diha. Mesto, ki pozna svoje prebivalce.
Zaradi podobnega časovnega obdobja pa je Iz pekla, v katerem igra Johnny Depp, zanimiv vpogled v to, kako bi bilo vse skupaj videti. Zgodba o preiskovanju umorov Jacka Razparača – ponovno, Harlamov ne preiskuje serijskega morilca – ponuja temačno podzemlje viktorijanskega Londona. Namesto tega bi spremljali Ljubljano leta 1835, namesto Jacka Razparača pa skrivnostne zločine, ki se dotikajo tudi političnega in narodnega prebujanja.
Ima pa roman veliko prednost pred omenjenima. To je absurdnost položaja, povezana s humorjem. Kontrast med njima je tisto, kar bi na velikem platnu delovalo odlično in privabilo več slovenskih gledalcev. In ko se že ponuja teza o filmski priredbi, se pojavi vprašanje, kako dobro bi to dejansko delovalo na velikem platnu. Seveda s predpostavko, da ostane zvesto predlogi. Aljoša Harlamov v romanu ponudi bogato literarno igro, polno zgodovinskih referenc, humorja in družbenih komentarjev. Treba bi bilo najti ravnotežje med humorjem in napetostjo, kar omenjamo zgolj zaradi dejstva, da se filmi radi spotaknejo ob to oviro.
- Zabavno dejstvo za vmes: knjigo omeni tudi protagonist knjige Igorja Harba.
Velik filmski potencial, je morda predaleč za filmsko sfero Slovenije?
Kot vrnitev k Prešernu in adutom romana pa se prav tu skriva potencial. Prešeren kot zapisano ni klasični detektiv, ki bi ga lahko uvrstili ob bok Sherlocka Holmes ali Hercula Poirota. Je bistveno bolj nedorasel in pristen, bi si upali zapisati, da je zelo slovenski. In s tem stereotipom, se je treba vprašati, če slovenski filmski prostor trenutno ima pozornost za tako zgodbo.
Lahko bi gledali uvodne prizore, kjer vinjeni Prešeren stopiclja ob Ljubljanici, vsake toliko navrže starodobno šalo, nato pa pade v kriminalni triler. V ozadju pa dejstva, da je bil roman med petimi finalisti za Cankarjevo nagrado, izposojajo si jo v tisočih izvodih, avtor pa je dobro poznan tako v knjižni kot filmski sferi. Na papirju bi moralo delovati.
Dohtar in Povodni mož ne ponuja zgolj zanimivega branja, ampak svet, ki bi ga z veseljem gledali na velikem platnu. Če slovenski film išče literarno predlogo, ki bi lahko ponudila nekaj drugačnega in s kakovostnimi temelji, je Harlamov roman tisti, ki bi ga lahko našli. Če Hazard pravijo, da so najlepše pesmi že napisane, je Aljoša Harlamov dokazal, da pri knjigah tega še ne moremo trditi.
Urednik portala Student.si