Ure v materini sobi, kjer se dvoje zlije v eno

Ure v materini sobi so poetično branje vredno bralnega časa
Ure v materini sobi so poetično branje vredno bralnega časa

Avtorica Tanja Stupar Trifunović je poetično spisala svoj roman Ure v materini sobi, ki se tudi v prevodu Dušana Šarotarja bolj kot roman bere kot poezija. In ko govorimo o svojih mamah, je poetičnost na prvem mestu. Brisanje preteklosti, ki bi ji želeli ubežati in prihodnost, ki je vse bližje in prinaša že poznano. Knjiga Ure v materini sobi ni lahko branje, je odsev marsikaterega bralca in bralke.

Ure v materini sobi so poetično pisanje

Da bo založba Goga prevedla roman, ki je dobitnik Evropske unije za književnost, je prišlo na ušesa marsikateremu bralcu v Sloveniji. Prevoda se je lotil Dušan Šarotar, ki je najbolj poznan po delih Nočitev z zajtrkom, Biljard v Dobrayu in Panorama: pripoved o poteku dogodkov ter marsičemu drugemu. Med drugim prav po nekaterih prevodih in ko se včasih zdi, da je tako enostavno prevajati iz jezikov bivše Jugoslavije, ki so našemu tako podobni, se še kako motimo. Prevodu je uspelo obdržati poetičnost izvornika in hvala bogu, da je temu tako. Saj ne, da smo dvomili, a k sreči ni prišlo do težav. Ure v materini sobi so prav toliko Satovi u majčini sobi, kot to velja, če bi le to obrnili.

Preteklost je mogoče razumeti šele, ko jo je mogoče tudi doživeti. Tako vsaj misli pripovedovalka, ki se v želji, da bi za trenutek ušla težavni sedanjosti in lažje napisala svojo zgodbo, vrne v materino hišo. Ure v materini sobi odštevajo čas med sedanjostjo in preteklostjo, da hči spregovori z glasom matere ter v njeni zgodbi prepoznava odsev svoje. Meja med njima se zabriše, pripovedni glas pa po koščkih sestavlja zgodbo o ženskah, soočenih s težkimi življenjskimi odločitvami v družbi in prostoru, kjer preživetje ni bilo vedno lahko. Pripovedovalka se zatakne med dvema življenjema in dvema državama, med spominom in zgodovino ter med dvema nedokončanima knjigama. Dvojnost, ki jo trga narazen, skriva pod družbeno sprejemljivo masko. Pisanje in literatura postaneta edino pribežališče, kjer lahko razdvojeni jaz postane eno.

Tanja Stupar Trifunović: Ure v materini sobi, prevedel Dušan Šarotar, založba Goga, 218 strani.

Brati roman Ure v materini sobi ni enostavno, saj gre za celovito prepletanje dveh ali več zgodb ter misli. Morda si bo tu vsak posamezni bralec mislil svoje o takem načinu, a nekaj mističnega je v vsem tem prepletanju. »Hči spregovori z materinim glasom,« je bilo zapisano v nekem opisu knjige in kako res je. Saj to je želja vsake mame, četudi potiho, kajne? Da ne bo postala ista kot mama? Kaj pa vem, morda je želja nekaj drugega, a vseeno zavita v toliko skrivnostnosti, da nam moškim ni jasna. Marsikaj nam ni, a Ure v materini sobi mi je bila jasna knjiga. Vsekakor ni direktna in ne prinaša vsega na pladnju. Preteklost se odvija skladno s sedanjostjo in nam iz lista v list slika celostno sliko zgodbe.

Še kako vredno bralnega časa

Kljub poetičnosti, ki je včasih enostavno izražena in se bere skoraj kot pesem, se zaradi prepletanja misli in zgodb zlahka zmedemo. Branje mora biti podrobno in natančno, treba ga je dihati in živeti. Bolj kot narazen trga like v knjigi, bolj je nam jasno, kaj se sporoča z njo. Razdvojenost pisanja, likov, matere in hčere se pri koncu zlije v eno. Postane celota. Ure v materini sobi je tako ena bolj poetičnih knjig, ki jih boš prebral in predlagam, da jo prebereš. Morda boš razumel mamo, kot sin ali pa kot hči.

Recenzijo nam je omogočila založba Goga.

Prejšnji članekPreberi to, preden naslednjič uporabiš ličilo po preteklem roku uporabe
Naslednji članekPrihaja višja urna postavka za študentsko delo!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.