Filmi imajo edinstveno moč, da očarajo naše misli in nas popeljejo v svetove, ki jih drugače ne bi nikoli uzrli. Poleg zabavanja, ki ga pogosto opravljajo za gledalce, pa filmi skrivajo tudi izjemno priložnost za samorefleksijo. V preteklih desetletjih so filmi v svojem bistvu samorefleksije postali vitalna praksa, ki bogati naše razumevanje sebe in sveta okoli nas.
Moč samorefleksije med ogledom filma ali po njem leži v sposobnosti spodbujanja empatije in čustvene zrelosti. Ko se potopimo v življenja in izkušnje izmišljenih likov, neizogibno naletimo na trenutke, ki odzvanjajo z našimi lastnimi boji, zmagami, strahovi in željami. Poleg tega nas samorefleksija spodbuja, da se soočimo z lastnimi pristranskostmi, predpostavkami in predsodki.
Filmi imajo moč, da izzivajo družbene norme, izzovejo kritično mišljenje in nas soočijo z neprijetnimi resnicami. S preizpraševanjem naših notranjih reakcij na določene trenutke filma se soočamo s kompleksnostjo lastnih prepričanj in vrednot. Seveda pa služi tudi kot oblika katarze in čustvene sprostitve.
S tem se je v svojem delu Vpliv filmov na samorefleksijo gledalcev ukvarjala Patricija Fašalek.
Samorefleksija med gledanjem filmov
Vpliv filmov na samorefleksijo gledalcev je znanstvena monografija Patricije Fašalek. »Osrednja želja pri nastajanju filmov je ustvarjanje motivacije za občinstvo, da bi s fiktivnimi liki vzpostavili vez,« nam pove uvodni stavek znanstvene monografije. Tako se Patricija Fašalek z izhodiščem v članku Vaage Bruun ukvarja s tremi vprašanji:
- Ali so posledice samorefleksije ob filmu kratkoročne ali dolgoročne narave?
- Kdaj pride do samorefleksije – med ali po filmu?
- Kaj imajo različne samoreflektivne izkušnje, doživete ob gledanju filma, skupnega?
Patricija Fašalek: Vpliv filmov na refleksijo gledalcev, Založba Kulturni center Maribor, 103 strani.
»Fikcija se približa gledalcu prek simpatije in empatije.« Tako pojasni, da simpatije pomeni, da so nam pomembni interesi lika in ima ta nam podobne moralne značilnosti, empatija pa se nanaša na vse tisto, kar lik doživlja, gledalec pa začuti njegovo izkušnjo. Kot zapiše, se fikcija dobesedno prikrade v naš čustveni sistem in iz nas izvabi čustva, ki jih drugače ne bi nikoli vzeli v obzir.
V sklopu intervjujev, ki jih je opravila, tako najdemo primer Ane, 25-letne ženske, ki si je za primer samorefleksije izbrala film Na poti (On the Road, 2012). Pri slednji najdemo fantastičen odstavek, ki nam da vedeti, da pogosto obča kakovost filma ni pomembna pri našem dojemanju izkušenj likov in zgodbe: »Ganili so jo tudi že brezvezni filmi, medtem ko so jo zelo dobro dodelani filmi pustili hladno, zato verjame, da je pri ocenjevanju filma zelo prisotna komponenta, koliko se sam prepoznaš v zgodbi.«
Preko primerov šestih intervjujancev in prej zapisanega teoretičnega dela avtorica ponuja primere in teorijo samorefleksije, katarze, identifikacije, familiarnosti in drugih. »Samorefleksija, ki se pojavi ob gledanju filma, deluje terapevtsko in lahko vodi do razrešitve problema,« zapiše v zaključku. K temu doda: »Na podlagi primerjanja izkušenj s samorefleksijo ob gledanju filma šestih intervjuvancev sem ugotovila, da lahko film na gledalca deluje terapevtsko: da do samorefleksije pride, gre gledalec skozi procese identifikacije z likom in katarze, kar privede do osvoboditev čustev in vpogleda v lastne težave, ki jih lahko nato začne aktivno reševati. Gledalec, ki ima tovrstno izkušnjo ob filmu, bo film označil kot zelo dober.«
Knjigo najdeš pri Založbi Kulturni center Maribor.
O avtorici Patriciji Fašalek
Patricija Fašalek, rojena leta 1993, je diplomirana novinarka in magistra kulturnih študij na Fakulteti za družbene vede ter certificirana biblioterapevtka. Njene recenzije in novinarske prispevke najdemo v revijah, kot so Obrazi, Ekran, Jana, Reader‘s Digest Slovenija, Airbeletrina in druge publikacije. V okviru Zavoda Vizo ureja spletno platformo Mad About Film, kjer so objavljeni tudi njeni intervjuji s filmskimi ustvarjalci, recenzije in poglobljene filmske analize, v času magistrskega študija na Masarykovi univerzi v Brnu pa je za spletni časopis Re:Views pisala poglobljene poljudno-akademske eseje in analize v navezavi na film ali literaturo.
Je tudi avtorica knjige Melanholija jazza, ki je navdušila že mnoge.
Znanstveno delo Vpliv filmov na samorefleksijo gledalcev jo je vodilo do postavitve spletne strani Ime zgodbe (www.imezgodbe.si), s katero želi izsledke raziskave pretvoriti v prakso: na strani so na voljo filmske in literarne recenzije, intervjuji s strokovnjaki ali avtorji, različni prispevki na temo pomoči z zgodbo in seznam naslovov stotih filmov in knjig, ki so razdeljeni po kategorijah glede na težje življenjske situacije, s katerimi se ljudje srečujejo.
(INTERVJU) Patricija Fašalek o Melanholiji jazza: »Gre za prevpraševanje o tem, kaj ženska sploh je«
Urednik portala Student.si
