Pod vplivom 1. del: Cimra

zidek in rdeča trava

Tisto jutro sem se zbudila … zmačkana. Tako kot po vsakem žuru pač. Preden sem se zavedla, kje sploh sem, je cimri zazvonila budilka. Čakaj, samo malo – saj jaz sploh nimam cimre?! Odprla sem oči in se ozrla po sobi –  in počasi so se mi začeli vračati spomini pretekle noči. »Okej, torej ležim v postelji v študentu, ampak čigavi postelji? Kaj se je včeraj sploh zgodilo? Maček je po vsaki prekrokani noči že ustaljena praksa, ampak nikoli se mi še ni zgodilo, da bi pozabila čisto vse!« Napenjala sem možgane, hitro nazaj zaprla oči in se delala, da spim. Priznam, malo me je bilo sram, saj niti nisem vedela, kdo leži v sosednji postelji in zdaj je bilo pač prepozno, da bi se poizkusila izmuzniti ven. Rekla sem si »jebiga« in se usedla pokonci. In cimra, kdo ve čigava, me je zaskrbljeno pogledala. »A si okej?« me je vprašala, in ne vem točno, kaj je mislila s tem. Zbudila sem se v tuji postelji, očitno nisem okej. Ampak možgani so se že zagnali in spraševala sem se, na kaj namiguje. Se je včeraj morda kaj zgodilo? A ne bi smela biti okej? Kje sploh sem? Odgovorila sem: »Ja, hvala. Saj te nisem včeraj zbudila, ko sem prišla, ne?« Odločila sem se, da bom igrala na sigurno karto. Čudno me je pogledala in rekla: »Am? Včeraj sva nazaj prišli skupaj?« Hm, očitno sem se precenila in se s tem tudi izdala. Pa kaj, kamor je šel bik naj gre še štrik. In obupano sem zavzdihnila: »Ma kje pa sploh sem?«

»Cimra« je bila zmedena – še bolj kot jaz, vsaj tako je izgledalo. Najbrž je premlevala dogodke pretekle noči, nekaj, kar sem si želela, da bi tudi jaz lahko naredila. Rekla mi je: »Čakaj malo,« in šla iz sobe. Moja glava je bila prazna – težka in prazna. Zato sem ta čas izkoristila, da pogledam na telefon. Brez baterije, itak. A še preden sem uspela zabentit, je že bila nazaj. Z Alešo. In spomini so se počasi začeli vračati, ali bolje rečeno, sestavljanka v glavi je začela dobivati pomen. Nikoli več ne bom pila, prisežem. Zmedeno sem pogledala Alešo in komaj spravila skupaj en hiter »sori,« preden me je prehitela ona. »Ej, kako si? A se česa sploh spomniš?« Najrajši bi zmajala z glavo, ampak prisotnost cimre mi je dajala čuden občutek in priznati moram, da me je bilo kar sram. Pri 24 letih se obnašam kot najstnica, ki se prvič napije s slabim vinom. Začela sem mencati in se na vso silo skušala česa spomniti, potem pa sem bleknila: »Ma ja, včeraj smo bili na žurki, pol se pa kar nič ne spomnim več. Samo tema.« Aleša je izgledala, kot da bi si oddahnila. Pravkar sem ji priznala, da sem bila koma in se totalno ničesar ne spomnim, ona si pa oddahne? Kaka prijateljica je to? Kaj se je včeraj zgodilo? Prijela me je za roko in pogledala cimro, ki je radovedno zijala za njenim hrbtom. »Ej, Sara, a lahko greš malo ven, prosim?« »Ja, evo, takoj, samo telefon vzamem.« In je šla.

Ostali sva sami – Aleša in Anja, vedno skupaj, že od vrtca. Koliko neprespanih noči sva preživeli skupaj, koliko takih juter, ko sva druga drugi krpali luknje v spominu … a nekaj je bilo drugače, čutila sem to. Aleša tega pred mano ni mogla skriti in tega se je zavedala. Zato je previdno začela: »A se res prav ničesar ne spomniš?« »Ne, okej? Vem, bruka, ampak saj me ni treba zdaj obravnavat kot nekega kriminalca, napila sem se, pač. A je to tak problem?« sem izbruhnila. Tega si res ni zaslužila. Vedela sem, da je problem. Vedela sem, da mi bo Aleša zamerila, ker sem morala prespati v kar eni postelji v kar neki sobi. Ampak tega mi ni bilo treba očitati, to sem vedela že sama. Zato je počasi rekla: »Včeraj … včeraj se je, am, nekaj zgodilo. A se spomniš Tadeja Lape iz srednje?« Seveda se ga spomnim, sem pomislila. Kdo pa se ga ne? A me je treba še zdaj zajebavat? Dobro ve, da imam nekaj za »bad boyse« in da sem se vlekla po njemu skoraj celo srednjo. No, dokler je pač hodil v šolo. Kaj ma on veze? A vse te misli sem pustila na stran, ne da se mi kregat, navsezadnje mi je delala uslugo. »Ja,« sem rekla in čakala, da nadaljuje. Očitno je od mene pričakovala nekaj več, kajti izgledalo je, kot da ne ve, kako naprej. »Včeraj so ga prijeli,« je nadaljevala. »Baje je neko punco zadrogiral, da se ji je zmešalo.« Naenkrat se mi je v glavi malo zavrtelo in mi obrnilo v želodcu. Na hitro sem vstala in tekla na wc, da izbruham svojo dušo, Aleša pa za mano. Vedno je tam, da me podpira, tudi medtem ko bruham. Boljše prijateljice si ne bi mogla želeti. Ko sem končala s stalnim obredom po prekrokani noči, sem se usedla na tla wc-ja. Nikakor nisem mogla zbrati misli in zato sem bleknila: »Čakaj, a ni on baje v Nemčiji? S kje je zdaj on priletel?« »Ja, baje je bil. Zdaj je nazaj, saj si včeraj celo govorila z njim. Nekaj se je vlekel okoli tebe.« Na dan so mi privreli stari občutki – jaz vedno v ozadju, ko poslušam zgodbe o njegovih pokvarjenih avanturah z bejbami. Bila sem nevidna, čeprav sem si še kako želela, da bi mi dal priložnost, da ga popravim. Ne vem, zakaj sem bila tako obsedena s tem. Nekateri ljudje so pač pokvarjeni. Ampak sanjarjenje je prekinilo tisto, kar je malo prej rekla Aleša. Zadrogiral je punco. Streslo me je. »Kaj si rekla, da je blo s tisto punco, ki jo je baje zadrogiral?« »Ne vem,« se je zlagala. Vedela sem, da laže, ampak trenutno najbrž ne bi prenesla resnice. Saj vsi vemo, kaj se po navadi zgodi, ko nekdo podtakne rufije dekletu. Ne rabim podrobnosti. In ko pomislim, da bi se na njenem mestu lahko znašla jaz? A se zato ničesar ne spomnim? »Aleša, povej mi plis po resnici. A mi je včeraj kdo kaj podtaknil?« »Glej, ne vem, okej? Tam smo bili pred odrom, potem si ti videla Lapeta in si šla za njim. Sem si mislila, da boš prišla nazaj, ker meni res ni bilo, da bi govorila z njim in iskreno me niti ne briga, kaj dela tukaj. Ampak potem te kar ni bilo in sva šla z Matevžom do šanka te iskat. Tam sem videla, da se je nekaj silil okoli tebe, ti pa si bila itak za akcijo, ampak potem je Matevža hvala bogu klical Naj, da gremo v sobo nekaj spit in sva te šla iskat, da se ne bi še enkrat zgubili.« Bila sem v šoku in spet me je zmrazilo. Me je Aleša včeraj slučajno česa rešila? »No, in potem ko smo bili v sobi, si ratala nekam čudna. Itak si bila slabe volje, ker Lape ni hotel z nami in jezna name, ker sem te zvlekla proč od njega, ampak moreš priznat, da res ni tip, s katerim bi hotla bit na žuru … še posebej ko pride kar tako nazaj po štirih letih. In potem te je zmanjkalo.« »A sem tam zaspala? Kako sem potem prišla sploh sem?« Vprašanje je bilo brezvezno, ampak želela sem imeti vsaj neko časovnico za oporo. »Z Matevžom sva te hotela dat spat v mojo posteljo, ampak sva na hodniku srečala Saro, je rekla, da lahko spiš pri njej, ker njene cimre itak ni. Tako da potem sva šli spat in to je to. Mi je bilo nekako takoj jasno, da nekaj ne štima, ampak ko mi je Sara preden sem šla spat povedala, kaj se je zgodilo s tisto punco, sem povezala 2 + 2. Pa ja nisem tako neumna, da te bom pustila s kriminalcem …« »A ma potem si fix, da je bil on tisti? Pa da je tudi mene? Saj je bilo ogromno folka na žurki, ne moreš vedet, da je res on …« Priznam, iskala sem izgovore. Kaj pa naj bi, kar tako sprejela, da je nekdo, ki sem ga poznala, še bolj pokvarjen, kot sem dejansko mislila? »Ej, pojma nimam,« je rekla naveličano. Vedela je, da me je groza, ampak hkrati sem takoj videla, da se ji ne da več pogovarjati o njem. Nekaj je bilo narobe in žrlo jo je od znotraj. Ampak kolikor poznam Alešo, sem vedela, da mi tega ne bo povedala, vsaj ne še zdaj, zato je brezveze, da niti pritiskam nanjo. »Daj, pojdiva malo na zrak,« sem rekla in vstala z umazanih tal wc-ja. Splaknila sem si usta, osvežila obraz in v usta dala čingum. Medtem ko se je Aleša preoblekla iz pižame, sem si odstranila ostanke včerajšnje razmazane maskare in z nanosom vlažilne kreme poizkušala hliniti sijoč videz in dober spanec. Neuspešno, ampak saj je vseeno – tako ali tako so jutro po žurki vsi v študentu ali skurjeni od prejšnje noči, ali pa še vedno totalno nažgani.

Z Alešo sva stopili na hodnik, kjer je vladala smrtna tišina. Pa saj ni tako zgodaj, ali pač? Sicer pa je po hodniku zaudarjalo po kislem, »Vsaj nekaj, kar kaže na včerajšnjo noč,« sem pomislila. Pospešili sva in končno sva prišli pred dom, kjer sva lahko zadihali. Iskreno mi ni bilo do pogovora, hotela sem se samo malo sprehoditi, da odmislim. »Daj, pojdiva do centra na en burek,« sem predlagala. In Aleša je brez besed pritrdila. Burek vedno paše po hudi noči. Tako kot tudi družba najboljše prijateljice. Prevzel me je občutek hvaležnosti in misli mi je glodalo nešteto scenarijev: »Kaj pa če, kaj če bi, kaj če ne bi …« Sprehodili sva se mimo ostalih domov in jaz sem se napotila, da uberem bližnjico po travniku mimo doma. Aleša se je zdrznila in me hitro prijela pod roko ter zavila po utrjeni asfaltni potki. Bila je napeta kot struna, ustnice je imela sklenjene v tanko črto in na vratu ji je utripala žila. »Nekaj je narobe,« sem pomislila. Ozrla sem se okoli sebe in v daljavi v travi opazila nekaj nenavadnega. Kot privid iz jutranje rose se je v travi svetlikala kri.

Mija Ivančič
Mija Ivančič

Urednica portala Študent

Ti je prispevek všeč? 1 zvezdica2 zvezdici3 zvezdice4 zvezdice5 zvezdic (23 ocen, povprečje: 5,00)
Loading...

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.