Znanstveniki se približujejo odkritju DNK Leonarda da Vincija s povezovanjem živih potomcev s stoletja starimi ostanki. To odkritje pa bi lahko privedlo do tega, da ugotovimo, ali se genialnost skriva v genih – in celo potrdilo avtorstvo njegovih umetniških del.
Že več kot 500 let je Leonardo da Vinci znan kot briljanten umetnik, izumitelj in mislec, čigar talenti so se zdeli daleč pred svojim časom. Nov projekt z imenom Leonardo DNA Project pa sedaj znanstvenike približuje odkritju bioloških korenin njegove genialnosti.
Novo izdana knjiga »Genìa Da Vinci. Genealogy and Genetics for Leonardo’s DNA«, združuje tri desetletja raziskav, ki sta jih vodila Alessandro Vezzosi in Agnese Sabato iz Združenja za dediščino Leonarda da Vincija v Vinciju. Delo, ki ga podpira občina Vinci, rekonstruira obsežen rodovnik, ki sega vse nazaj do leta 1331. Obsega pa kar 21 generacij in vključuje več kot 400 posameznikov.
S skrbnim preučevanjem arhivskih zapisov in zgodovinskih dokumentov so raziskovalci uspeli raziskati doslej neznane veje Leonardove družine. Pri tem pa so tudi so identificirali 15 še živih moških potomcev, ki so po očetovi liniji neposredno povezani z Leonardovim očetom in njegovim polbratom Domenicom Benedettom.
DNK-testiranje povezuje še žive potomce
To odkritje je odprlo pot genetski analizi. David Caramelli, ki koordinira antropološke in molekularne vidike projekta Leonardo DNA Project, je v sodelovanju s forenzično antropologinjo Eleno Pilli analiziral DNK šestih od teh potomcev.
Rezultati so pokazali, da se segmenti Y-kromosoma med udeleženci ujemajo. Ker se ta kromosom prenaša z očeta na sina s skorajda nobenimi spremembami, ugotovitve potrjujejo neprekinjeno moško rodovno linijo v družini Da Vinci, ki sega vsaj 15 generacij nazaj.
Starodavna grobnica bi lahko vsebovala ključne dokaze
Raziskovalci so v cerkvi Santa Croce v Vinciju odkrili tudi družinsko grobnico družine Da Vinci. Trenutno potekajo arheološka izkopavanja v sodelovanju z Univerzo v Firencah. Domneva se, da na tem mestu ležijo ostanki Leonardovega dedka Antonia, njegovega strica Francesca ter več polbratov.
»Potrebne so nadaljnje podrobne analize, da bi ugotovili, ali je izolirana DNK dovolj dobro ohranjena,« pravi Caramelli. »Na podlagi rezultatov bomo lahko nadaljevali z analizo fragmentov Y-kromosoma za primerjavo s sedanjimi potomci.«
Če se bo Y-kromosom iz teh ostankov ujemal s tistim živih potomcev, bo to okrepilo zgodovinske zapise in rekonstrukcije družinskega rodu. Omogočilo pa bi tudi analizo bioloških sledi, povezanih z Leonardom samim. Vključno z materialom, ki ga je pustil na rokopisih ali umetniških delih, kar bi znanstvenikom potencialno omogočilo rekonstrukcijo njegove DNK.
Projekt poteka že od leta 2016
»Naš cilj pri rekonstruiranju rodovnika družine Da Vinci do današnjih dni, ob hkratnem ohranjanju in vrednotenju krajev, povezanih z Leonardom, je omogočiti znanstveno raziskovanje njegove DNK,« pravi Vezzosi. »Z izolacijo Leonardove DNK upamo, da bomo razumeli biološke korenine njegove izjemne vidne ostrine, ustvarjalnosti in morda celo nekaterih vidikov njegovega zdravja ter vzrokov smrti.«
»Celo majhen prstni odtis bi lahko vseboval celice, ki jih je mogoče sekvencirati,« pravi Jesse H., ki je vodja projekta. »Biologija 21. stoletja premika mejo med nepoznanim in neznanim. Kmalu bomo morda pridobili informacije o Leonardu in drugih zgodovinskih osebnostih, za katere smo nekoč menili, da so za vedno izgubljene.«
Leonardo in zgodnje ideje o genetiki
Knjiga raziskuje tudi Leonardovo lastno razmišljanje o dednosti. Njegova dela kažejo, da je morda predvidel ideje, ki jih danes povezujemo z epigenetiko, saj je razmišljal o tem, kako lahko prehrana, kri in vedenje staršev vplivajo na potomce.
»Leonardo ni raziskoval izvora človeškega življenja le z biološkega vidika: v svojih študijah o rojstvu postane spočetje zapleteno dejanje, v katerem se prepletajo narava, čustva in usoda – s čimer je predvidel teme, ki so danes osrednje v razpravi o genetiki in epigenetiki,« pojasnjuje Sabato.
Na poti k rekonstrukciji Leonardove DNK
Če bo mogoče pridobiti in sekvencirati dovolj genetskega materiala, raziskovalci upajo, da bodo odkrili podrobnosti o Leonardovih bioloških značilnostih, vključno z vidiki njegovega videza, zdravja in celo morebitnih nagnjenosti.
»Tu ne gre le za avtorja najslavnejše slike na svetu,« zaključi Ausubel. »Gre za izziv, da na novo opredelimo meje zgodovinskega znanja in kulturne dediščine.«
Obnova Leonardovega genetskega profila bi pomenila pomemben mejnik tako v znanosti kot v kulturni zgodovini. Za Vinci, majhno toskansko mestece, kjer se je rodil Leonardo, pa je možnost, da bi stoletja kasneje slišali njegov »genetski glas«, postala močan vir ponosa.