Monetove lokvanje večina ljudi najprej vidi na platnu. V pariški Orangeriji sta jim namenjeni dve ovalni dvorani z osmimi velikanskimi kompozicijami, ki obiskovalca obdajajo z vodo, svetlobo in odsevi. Prizor je skoraj brez roba in brez konca. Lep, vsekakor. Težje pa je razumeti, zakaj se je Monet k istemu ribniku vračal skoraj trideset let in ga naslikal približno 250-krat.
Odgovor je v Givernyju.
Pot v Giverny
Od pariške postaje Saint-Lazare do Vernona je manj kot uro vožnje. Vlak najprej pelje skozi predmestja, nato pa se nekje pri Mantesu odpre Normandija in pokrajina postane mehkejša, bolj zelena in rahlo motna.
Od Vernona do Givernyja je še nekaj kilometrov. Do vasi vozijo avtobusi, pot pa je mogoče nadaljevati tudi s kolesom ali peš po nekdanji železniški trasi ob Seni. Najpogostejši nasvet obiskovalcev je preprost: priti je treba zgodaj.
Vrt pred hišo
Pred znamenitim ribnikom obiskovalca pričaka Clos Normand, vrt pred rožnato hišo z zelenimi polkni. Konec poletja je videti kot popolna zmešnjava. Georgine, sončnice in astre rastejo druga čez drugo, brez enega samega praznega centimetra zemlje.
Po sredini vodi široka pot z železnimi loki, po katerih se vzpenjajo vrtnice. Kapucinke ob robovih se do konca poletja razlezejo skoraj do sredine, zato za hojo ostane le še ozek pas.
Toda ta zmešnjava je načrtovana. Nekdo je moral vedeti, kdaj bo katera rastlina zacvetela, kako visoko bo zrasla in kam se bo razširila. V Givernyju je hitro jasno, da skoraj nič ni naključno.
Ribnik, ki ga prej ni bilo
Do vodnega vrta vodi predor pod cesto. Na drugi strani so prizori, znani z Monetovih slik: japonski most, vrbe, ki segajo proti vodi, in skupine lokvanjev na gladini, ki ni nikoli povsem mirna. Toda Monet tega motiva ni preprosto našel.
Leta 1893 je kupil zemljišče nasproti svoje hiše in začel ustvarjati vodni vrt. Preusmeriti je želel bližnji vodni tok, čemur so domačini nasprotovali. Kmetje so se bali, da bi eksotične rastline onesnažile vodo za živino. Monet je kljub temu vztrajal, pridobil dovoljenje in ribnik pozneje še povečal.
Posadil je vrbe, bambus in glicinije ter naročil lokvanje. Zaposlil je vrtnarje, ki so skrbeli, da so rastline cvetele ob pravem času in da je gladina ostajala čista. Tudi japonski most ni bil naključna izbira. Monet je zbiral japonske grafike in jih imel polno hišo. Šele ko je ustvaril prizor, ga je začel slikati.
Navdih kot delo
Navdih si pogosto predstavljamo kot nekaj, kar umetnika nenadoma doleti. Nekega dne zagleda pravi prizor, ga prevzame in iz njega nastane umetniško delo. Giverny pokaže precej drugačno zgodbo.
Monet motiva ni našel, ampak si ga je zgradil. Kupil je zemljo, uredil vodo, zasadil rastline in čakal, da so zrasle. Nato se je več desetletij vračal k istemu ribniku.
Ista voda ob drugi uri. Isti most v drugem letnem času. Drugačna svetloba, drugačni odsevi. Proti koncu življenja ga je zapuščal vid, vendar je slikal nekaj, kar je poznal do najmanjše podrobnosti. Navdih tako ni bil en sam trenutek, temveč prostor, ki ga je Monet ustvaril in nato dovolj dolgo opazoval.
Za vsem tem je bilo veliko precej manj romantičnega dela: vrtnarjenje, dovoljenja, spori z občino, zaposleni, stroški in leta čakanja. Vrt ni bil le ozadje njegove umetnosti, ampak njen prvi del.
Hiša, polna Japonske
Monetova hiša je manjša, kot bi pričakovali. Jedilnica je vsa rumena, kuhinja modra, z rouenskimi ploščicami. Po stenah pa visijo japonske grafike: Hokusai, Hiroshige in Utamaro; druga ob drugi, skoraj od tal do stropa.
Ob njih postane jasno, od kod ni prišla le zamisel za most, ampak tudi del Monetovega pogleda. Način, kako je rezal prizore, na robu slike prekinjal rastline in slikal samo gladino brez neba in obzorja, je bil povezan tudi z japonsko umetnostjo. Slikar, ki velja za eno največjih imen francoskega impresionizma, je pomemben del navdiha našel na Edo Japonskem.
Od ribnika do Orangerije
Veliki panoji v Orangeriji zato niso zapis enega lepega popoldneva ob vodi. So zadnji del zgodbe, ki se je začela z nakupom zemljišča, urejanjem vrta in sporom zaradi vode.
Monet jih je ustvarjal med prvo svetovno vojno in po njej. Dan po premirju leta 1918 je dela ponudil francoski državi kot simbol miru, nato pa jih dopolnjeval vse do smrti leta 1926. V Orangeriji so jih javnosti predstavili naslednje leto.
Okoli 250 slik enega ribnika ni nastalo zato, ker bi Monet ostal brez novih idej. Nastalo je zato, ker je razumel, da nov motiv ni vedno potreben. Včasih je dovolj, da istega gledaš dlje.