13. maja se je na Intimnem odru GT22, v okviru 6. festivala Prestopi, s svojim avtorskim projektom Pod kontrolo predstavil mladi ustvarjalec Luka Piletič. Pod koprodukcijo mariborskega Momenta in ljubljanske Via Negative se kot praktična dramaturga pod solo performans podpisujeta še Uroš Kaurin in Anja Bezlova Završnik.
(Iz)pod kontrole
Piletič je na odru v različnih alternacijah, en in edini protagonist, ki se nenehno preizprašuje o motivih in nagonih sebe, morda tudi sodobnega človeka nasploh. Zakaj se nenehno trudi, da mu stvari ne bi ušle izpod kontrole? Kako daleč je za nadzor pripravljen iti? Zakaj vsak dan telovadi, odgovarja na mejle, zdravo je, ločuje odpadke in se tušira z mrzlo vodo? Piletič s temi podobami predstavi neprestano gnanje za materialnim in nematerialnim, uperjeno v zadovoljitev megalomanskih pričakovanj, ki nam jih narekuje družba. Zato se kaj hitro lahko o teh skrajnostih vprašamo tudi v občinstvu »zakaj dfak mi je pa tega treba«.
Prefinjena in učinkovita forma
Avtorska uprizoritev je nastala kot performativni kolaž tematik, ki so jih ustvarjalci rezali do skrajnosti – izoblikovane forme, ki je prefinjena in učinkovita. Zasnova predstave ohranja trdno dvodelno zgradbo, ki Piletiču dovoli realizacijo lika na več nivojih, preko različnih uprizoritvenih strategij: uličnega, improvizacijskega, standupovskega in klovnovskega gledališča.
1097 ping-pong žogic
V prvem delu spremljamo nizanje »must do« stvari, ki jih počnemo, da nam stvari ne bi ušle izpod nadzora, srbeč nos, kreativne napore in birokratske banalnosti pa poosebljajo pingpong žogice, ki jih ob vsaki stvari Piletič odvrže iz škatle v naročju, da uidejo izpod kontrole. Kmalu so tla polna belih ping-pong žogic. Ko se občinstvu zdi, da je izgovorov zmanjkalo, Piletič iz zaodrja prinese novo škatlo, nove žogice. Te poskakujejo in se združujejo v naključne skupke – življenjskih dejanj, dogajanj, motivov.
V drugi del predstave – dvodelno ločevanje je zgolj plastično – vstopimo preko kostumske spremembe lika, ki se iz navadnega Luke s slačenjem in minimalističnim kostumom ušes spremeni v svoj alter ego »vsakodnevno človekovo vlogo ovčarja«. Transformacija deluje nekoliko prisiljeno in vzbudi dvom, ali je eksplicitna uporaba golote v tem primeru (zares) nujna. Je pa Piletič v svoji izraznosti zelo prepričljiv in do tega trenutka nabrani material dobro izkoristi.
Stalno prisotna interakcija s publiko
Kvaliteta predstave je vsekakor stalno prisotna interakcija s publiko, ki se v drugem delu intenzivira. Piletič ima občinstvo pod kontrolo z veliko mero občutka, interakcija namreč ni pretirana ali posiljena. Njegovo odzivanje je hipno, prilagojeno prisotni interakciji, kar omogoči večnivojsko povezovanje z dogajanjem na odru. Gib in mimika sta premišljena: sizifova skala kar naenkrat postane skala, ki nas lovi; napor, ki ga doživlja igralec na odru pa občutimo globoko v nas samih.
Sklepni del doživi klimaks, ko se gledalec prelevi v posedovalca svojih problemov, svojih demonov. Piletič med občinstvo podeli škatle žogic, s katerimi nam omogoči, da stvari zabrišemo izpod nadzora. Ponudi nam spoprijemanje z v življenju vseprisotno kontrolo. In met žogic prej kot demonsko deluje na gledalca zares terapevtsko.
Performans je iskren, kritičen in humoren, na trenutke celo satiričen. Dinamično dogajanje na odru in spretno izvedena stalna interakcija s publiko sta glavni odliki uprizoritve. Piletič spretno izrabi svoje vrline gledališke igre, klovna, francoskega vaudevilla in bufona, da nam predstavi nekakšno epopejo sodobnega človeka, postavljenega v kapitalistični svet, ki na vrh gore neprestano vali sizifovo skalo, ta pa ga vedno znova skoraj pokoplje pod seboj. A nikoli ne dokončno.
Članek je bil izvorno objavljen na Radiu MARŠ.
Novinar
