Ocena predstave: Vse sijajne stvari

Glavna igralca

Vse sijajne stvari je druga letošnja predstava repertoarja Male Drame v SNG Drama Ljubljana, ki je doživela premiero v začetku novembra. Če že dolgo nisi obiskal gledališča in iščeš nekaj svežega in zanimivega, je morda to ravno predstava zate.

Dramski tekst je napisal britanski dramatik mlajše generacije Duncan Macmillian v soavtorstvu z igralcem Jonnyjem Donahoejem. Macmillian sodi med ene najzanimivejših sodobnih avtorjev, ki se v svojih igrah dotika perečih problemov sodobne družbe in jih slika na še nepredstavljen, konvencionalen način, tudi skozi zelo prepričljive dialoge in živ slog. V pričujoči monopsihodrami se ukvarja s problematiko samomora, ki ga ne prikazuje, kot je običajno: s strani človeka, ki bi bil sam samomorilen ali njegovih bližnjih po samomoru, temveč velikokrat spregledano vsebino, pogled na življenje s človekom, ki je samomorilen.

Gre za prvo slovensko uprizoritev, pod prevod monodrame Vse sijajne stvari (Every brilliant thing, 2013) se podpisuje sam glavni igralec Uroš Fürst, uprizoritev na malem odru pa je nastala pod režijsko taktirko igralke Nataše Barbare Gračnar. Prvakinja ljubljanske Drame je ponovno zelo uspešno stopila v čevlje gledališke režiserke.

Nataša Barbara Gračner

Malo je pojavov v življenju, ki človeka tako temeljno pretresejo in za vedno zaznamujejo, kot je samomor. V življenje zareže nenadoma, ali pa so priprave nanj večletne, kot jih doživlja tudi glavni lik drame, ki se sooča s samomorilnostjo svoje matere. Njen prvi poskus doživi kot sedemletnik, drugega kot mladostnik, ko se zgodi tretji, za mamo že usoden, pa je odrasel moški. Samomor široko odpira mnoga vprašanja, o teži življenja, o njegovem smislu, tudi krivdi preživelih, ki morajo živeti s stalno mislijo, ali so naredili dovolj.

Že vstop v dvorano je za gledalca zelo zanimiv, scena je minimalistična. Intimen prostor, kjer so v nekakšnem krogu posejani stoli, občasno z kakšno improvizirano mizico, vse skupaj pa tudi zaradi uvodne glasbe daje pridih kakšnega jazz kluba. Vmes kroži igralec, navezuje stik s publiko in vsakemu preda listek s številko in citati iz seznama, ki jih bodo obiskovalci brali med samo predstavo. Pripoved se začne nekje v času, ko poskuša pripovedovalčeva mama prvič storiti samomor. Otroku takšen pretres ne pusti več svobodno dihati. Nenehno pritiska nanj, ga sili k povpraševanju, kaj še lahko stori. Tako se rodi seznam vseh sijajnih stvari, najboljših stvari tega sveta, ki jih ne moremo razvrstiti v neki hierarhiji, nizanja so le naključna. Nastaja seznam, ki ga lik dopolnjuje skozi celotno življenje, z namenom, da bi osmislil materino življenje, v resnici pa na nek način reši samega sebe. Seznam se osamosvoji, vedno znova najde svojo pot, na koncu obsega kar milijon razlogov za življenje. Zanimiva je tudi perspektiva pomembnosti stvari, ki se spreminjajo tekom življenja pripovedovalca, od preprostega 1. sladoled do 324. glas Nine Simone ali 10 000. zbuditi se ob nekom, ki ga ljubiš. Poleg gesel s seznama so skozi predstavo tudi zelo premišljeno vnesene splošne informacije o pomembnosti zavedanja problematike samomora, o njegovih vplivih in posledicah.

»Seznam je začel nastajati po njenem prvem poskusu. Seznam vsega sijajnega na tem svetu. Vsega, za kar je vredno živeti. 1. Sladoled. 2. Vodni boji. 3. Ostati pokonci po uri za spanje in gledati televizijo. 4. Rdeča barva. 5. Stvari s črtami. 6. Vlakci smrti. 7. Ljudje, ki jim spodrsne na bananinem olupku. (…) 1 000 000. Prvič poslušati ploščo.«

Uroš Fürst

Pripovedovalec je Uroš Fürst, ki je v vlogi ustvarjalca seznama naravnost fantastičen, živ in subtilen obenem. Spretno prehaja iz obdobja v obdobja, nam slika prizore iz življenja otroka, kasneje fanta in odraslega moškega. Z interaktivnim vključevanjem publike, nekatere poleg branja seznama uporabi tudi za vloge profesorice, očeta, punce (kasneje žene) Sare, šolske psihologinje in veterinarke, oseb, ki so pomembno zaznamovale pripovedovalčeve življenje, pa poskrbi za svež pridih in kar nekakšno povezanost publike. V dobri uri se popolni neznanci v dvorani prelevijo v povezano skupnost, prisoten je pristen človeški stik, ki ga še posebej manjka v teh koronskih časih. Minimalistično, pa vendar preprosto lepo, sveže, v majhnih detajlih, zdi se, kot da je vse na pravem mestu.

Junior novinar

Prejšnji članekZvezda je rojena: Spoznajte najnovejši telefon Huawei nova 9
Naslednji članekKaj decembra podariti pripadniku generacije Z?

Junior novinar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.