Predstave v SNG Drama Ljubljana, ki jih priporočamo v sezoni 2023/2024

SNG Drama Ljubljana je osrednje dramsko gledališče v Sloveniji z največjim, najprepoznavnejšim in najuglednejšim ansamblom, v katerem je trenutno 44 igralk in igralcev. Na repertoarju imajo klasično, sodobno in eksperimentalno gledališko produkcijo.

Letošnja sezona 2023/2024 je še posebej slovesna – to je namreč zadnja sezona, ki jo bodo v celoti pripravili in odigrali v obstoječi stavbi na Erjavčevi. Do konca prenove, ki se bo predvidoma začela v sredini prihodnjega leta bodo gledališki odri gostovali na Litostrojski cesti 56 (hala L56).

Pridite v Dramo!

Izhodišče za repertoar sezone 2023/24 je vztrajanje pri najboljšem iz ugledne Dramine tradicije – uprizarjanje klasičnih besedil – in zavzemanje za relevantno sodobno gledališče, ki nagovarja širok spekter gledalcev.

Ponujamo nekaj naslovov predstav, ki so vsekakor vredne ogleda.

Antigona Dominika Smoleta velja za najpomembnejšo slovensko dramo, ki od nastanka pa vse do zdajšnjih časov ni izgubila poetične moči in miselne veljave. Ko ob teh dejstvih znova preverjamo tudi moč njenih odrskih podob in uprizoritvenih potencialov, ugotavljamo, da nam aktualnosti, ki je ultimativna zahteva naše zdajšnjosti, v njej ne bo treba dolgo iskati ali ji je celo dopisovati, saj aktualnost kar kriči iz Smoletovih dvoumnih verzov. Tudi danes je svet, ki je v vseh svojih razsežnostih samo še Kreontov svet, poln trupel, ki čakajo milost groba in terjajo mnoga pojasnila. Če sta Eteokles in Polinejk še umirala za svoje in morda tudi naše skupne ideale, pa v današnjih bratomornih vojnah ljudje umirajo samo še za eno, Kreontovo korist. Na bojnih poljih, v masovnih grobnicah in na dnu morja leži toliko trupel, toliko Antigoninih bratov in sester, da jih nikoli ne bo mogla vseh pokopati. To je tista groza, ki zdaj govori iz Smoletovih verzov, tista trpkost, ki nenehno duši upanje.

Roland Schimmelpfennig: Dan, ko jaz ni bil več jaz

Naslov izvirnika: Der Tag, als ich nicht ich mehr war

Prva slovenska uprizoritev

Režiserka: Maša Pelko

Igrajo: Barbara Cerar, Klemen Janežič, Maruša Majer, Domen Novak, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak

Premiera: 6. oktober 2023 (Mala Drama)

Roland Schimmelpfennig je eden najradikalnejših in najpomembnejših sodobnih dramskih avtorjev in njegovo besedilo Dan, ko jaz ni bil več jaz, napisano leta 2018, se izjemno lucidno, a hkrati nepredvidljivo poigrava s tesnobo in stisko današnjosti. V ospredje postavi osnovno družinsko celico, očeta, mater in njuna otroka, sina in hčer, ki na poletni večer sedejo za družinsko mizo. Vsakdanjost situacije, v kateri je vsaka gesta predvidljiva in v kateri si nimajo ničesar več povedati, se začne sesuvati, ko se v prostoru pojavi dvojnik očeta oziroma moža. Ta gesta, ki je sicer dramsko znana predvsem iz komičnih zapletov, v zgodbi sproži brutalnost soočanja akterjev samih s seboj ter z lastnima preteklostjo in prihodnostjo. Kot namiguje že naslov drame, se pred nami začne dekonstrukcija dneva, ko je posameznik na surrealen način prenehal biti on sam in se s tem poglobil v tisto, kar ga vzpostavlja kot individuuma.

Schimmelpfennig pred nami razprostre možnost vpogleda v lastno življenje, odločitve, ki smo jih sprejeli, in ljudi, ki smo jih izbrali. Preigra tiste že preživete trenutke protagonistov, ki so po svoje zaznamovali njegovo ali njeno zdajšnjost, prevprašuje njihove izbire in pričakovanja. S tem globoko in neizprosno zareže v človeško psihologijo neizživetih in neizraženih želja, hkrati pa zastavlja vprašanje: kaj, če se je pravzaprav uresničilo vse, kar smo si kdaj želeli, pa tega danes ne vidimo več? Ali drugače: kaj se zgodi, ko naš svet trči v svet nekoga drugega? Kako je mogoče, da prvič zares postanemo mi sami in obenem žrtvujemo vse, kar smo prej bili? In na koncu: kaj se zgodi, ko se svet, ki smo ga ustvarili skupaj, začne rušiti? Schimmelpfennig razgali intimne odnose in zariše vzporednico med političnim oziroma družbenim in osebnim, ko secira družinsko dinamiko, zakonsko zvezo, vlogo starševstva in, najpomembneje, perspektivo otroka.

Roland Schimmelpfennig DAN, KO JAZ NI BIL VEČ JAZ | režiserka Maša Pelko #dražimo #teaser

Sławomir Mrożek: Tango

Naslov izvirnika: Tango

Režiser: Luka Marcen

Igrajo: Timon Šturbej, Maša Derganc, Jurij Zrnec, Saša Mihelčič idr.

Premiera: 22. december 2023 (Mala Drama)

V jedru Tanga, najpomembnejše igre poljskega absurdista Sławomirja Mrożka, je radikalno razpadli svet, sodobna družba, le korak stran od svojega dokončnega propada. Izgubljeni so vsi ideali, vse ideje, vsa načela, celo vsa tradicija in ves družbeni red. Kar je ostalo, je kaos – kaos, ki naj bi bil subverziven in osvobajajoč odmik od okostenelosti in rigidnosti, vse bolj pa sam postaja generator okostenelosti in rigidnosti, ki stiska in duši. A v svetu Tanga to nikogar ne skrbi: konec civilizacije, proti kateremu Mrożkovi liki suvereno plešejo, ne plaši, temveč vznemirja in kliče k praznovanju zmage nad vsakršnimi konvencijami. Vsaj na videz. Dokler se ne pojavi mladi izboljševalec sveta, mladi zagovornik starih tradicij, ki je pripravljen za poravnanje tečajev storiti prav vse.

Absurd in groteskna komika Tanga se začneta prav v spopadu generacij, ki poskušata kot na šahovnici svet razstavljati in ga sestavljati nazaj. Obe strani sta prepričani o svojem prav in obe skoraj urarsko natančni v svojih postopkih. Mrożek to bojno polje še radikalizira, ko gleda na kolesje sveta skozi mikrooptiko družine. Z ene strani družinskega omizja tako kričijo maksime popolne svobode in opuščanja vseh pravil in konvencij, z druge pa red, smisel in brezkončnost birokratskih obrazcev, zahtev in norm. A jasno je eno: nič od tega ne more rešiti sveta, lahko pa ga – vsakič znova – le še malo bolj vrže s tečajev. Vse očitneje se kaže, da radikalnost reda, urejenosti in smisla ni nič manj nevarna kot radikalnost kaosa, svobode in nesmisla.

Tako Tango z mehanizmom komičnega stroja postaja natančna vivisekcija odnosov v zaostrenem času, ki – kljub nenehnemu poigravanju s konvencijami in žanri – nimajo nobenih barier in so zato lahko do konca brutalni. Konec sveta je namreč tu in na obzorju ni nobene slutnje kakršne koli zmage ali odrešitve. Kar nam ostane, je tango, ki nas sili v tek, da nam svet ne pobegne.

Matjaž Zupančič: Te igre bo konec

Krstna uprizoritev besedila, nominiranega za nagrado Slavka Gruma 2023                  Režiser: Matjaž Zupančič

Premiera: 5. april 2024 (Mala Drama)

Te igre bo konec je groteskna igra o sodobnem času in njegovih dilemah, zapisana v prepoznavnem Zupančičevem slogu, ki bralce potegne v dogajanje s prvo repliko enega od junakov sodobnikov: »To ni res!« In res se, ko prebiramo natančno strukturirano igro, ves čas pojavlja v naših glavah junakova replika v več parafrazah od »Pa saj to ne more biti res« do »Ja, res je prav tako, kot se zdi, da ne bi smelo biti res«. Tudi tokrat so Zupančičevi junaki tisti, ki bi jih lahko po nekaterih lastnostih brez težav razpoznali med nami, po drugi strani pa so že nekje onkraj. V nekem že skorajda postkatastrofičnem času, ki se vztrajno napoveduje med igro in spodbuja navezave na groteskno irealne, hkrati pa še kako realne dogodke pandemijskih zadnjih let in novega tisočletja, ki je vse od svojih začetkov iz tira.

Edmond Rostand: Cyrano de Bergerac

Naslov izvirnika: Cyrano de Bergerac

Priredil: Martin Crimp
Prva slovenska uprizoritev

Režiser: Tin Grabnar

Premiera: 13. april 2024 (Veliki oder)

Cyrano de Bergerac je vsenaokrog znan kot izjemen vojščak, ki se lahko sam spoprime s celo armado razjarjenih bojevnikov. S tem ko kljubuje pariškim veljakom in javno ščiti državljanske svoboščine, si je pridobil že skorajda zvezdniški status ponosnega upornika. Slovi tudi po virtuoznem kovanju verzov. Zdi se, da zna pero sukati še spretneje kot meč. Z besedami lahko prodre vse do največjih globočin prefinjene ženske duše, ki jo razume bolje kot marsikateri ljubimec iz sedemnajstega stoletja. Toda Cyrano de Bergerac ima velik nos. To je nos, ki mu kot nekakšna ogromna in nepremostljiva prepreka zapira pot do prave ljubezni. Neskončno je zaljubljen v izbirčno lepotico Roxanne, pa ji tega preprosto nikoli ne zaupa. Kar bi se lahko končalo kot čudovita renesančna romanca, se zato sprevrže v eno najbolj tragičnih ljubezenskih zgodb iz zgodovine svetovne književnosti.

Sodobni angleški dramatik Martin Crimp je prepisal eno od klasičnih del francoske literature. Z verzi, ki se poigravajo z elementi rapanja in spoken word pesmi, je na novo vzpostavil pravila vezane besede v dramski literaturi. Visok jezik je postavil ob bok profanemu in tako razprl bitko med protagonisti. Ti tekmujejo v tem, kdo bolje in bolj spretno rima. V visokih pariških krogih namreč nekaj veljaš samo, če znaš izjemno dobro kovati stihe. S takšnimi metagledališkimi postopki uspe Martinu Crimpu ob kopici pikrih opazk lahkotno ošvrkniti družbenopolitična razmerja francoske renesanse, ki jih duhovito vzporeja z enaindvajsetim stoletjem. Njegova lingvistična mojstrovina se z različnimi humornimi peripetijami postopoma zgosti okrog vprašanja lepote in lepotnih idealov. Raziskuje sram in jezo, ki ju občuti sodobni človek, ker njegova zunanja podoba ne ustreza nedosegljivim družbenim normam. V času pobezljanega narcisizma se zato sprašuje, kako živeti zares izpolnjeno življenje.

Še nekaj izvrstnih ponovitev prejšnjih sezon, ki so še vedno na sporedu!

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Naslov izvirnika: Every Brilliant Thing

Prva slovenska uprizoritev

Režiserka: Nataša Barbara Gračner

Igra: Uroš Fürst

Premiera: 5. november 2021 (Mala Drama)

Macmillan pravi, da se prek tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda še bolj kot kadarkoli. Ali kot pravi Ciril Zlobec: »Človek je odprt izdelek. Nedokončano bitje, ki se vse svoje ozaveščeno življenje sprašuje, kdo oziroma kaj je, kaj bi moral biti, kaj ne zmore biti, kaj bi ne smel biti … Tako si ustvari lastno bivanjsko filozofijo, ki temelji izključno na izkustvenih trenutkih našega časa. Kot taka je zanj najgloblja in edina.«
V časovni matrici, ki nas zaklepa in straši pred vidnimi in nevidnimi nevarnostmi, smo prav gotovo močneje podvrženi odvisnostim, stresu, depresiji in samomoru. Nezmožnost posega v mehanizem apatične družbe nas hromi in umsko kot tudi telesno letenje se umakne zlovešči realnosti, ki duši kreativno svobodo. »Če hočeš danes preživeti, si moraš znati predstavljati, da bo jutri boljše, kot je bilo včeraj,« pravi Pripovedovalec. In kaj, če depresivne motnje, motnje mišljenja, občutki krivde, manjvrednosti in obupanosti pripeljejo tako daleč, da človek ne vidi več izhoda? Pripovedovalec, kot pravi avtor igralcu v monopsihodrami Vse sijajne stvari, prek travmatičnih življenjskih izkušenj pokaže rešitev. Izpove svojo zgodbo: v njej začne že v zgodnji mladosti pisati seznam vseh sijajnih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Seznam je postajal vse obširnejši, z njim pa se je porajalo spoznanje, da bi bilo zapustiti in predčasno oditi nesmiselno. Prišel je do številke milijon. Milijon stvari, za katere je vredno živeti. Stvari na seznamu morajo biti izjemno čudovite, nematerialne in morajo osmišljati življenje. Od sedemletnega fantiča in prvega zapisa »Sladoled« prek pubertetnega »Zmagati v nečem« do »Plesati, ko si sam« ali pa »Prebrati nekaj, kar natančno opredeli, kar občutiš, pa nisi našel besed, da bi to izrazil« ali »Gledati nekoga, kako gleda tvoj najljubši film«, »Pogovor«, »Ptičje petje«, »Vonj starih knjig«, »Glas Nine Simone« … Milijon.
In če imaš dolgo življenje in ga preživiš, ne da bi se vsaj enkrat počutil strahotno depresivnega, potem najbrž nisi bil dovolj pozoren.

Nika Vrabec

Novinar