Sa(nj)mska ženska

Sponzorirano

Zakaj veseli december ne traja vsaj dva meseca? Po bučnem novoletnem praznovanju, ki sem ga zaključila okoli šestih zjutraj z litrco vina in prepevanjem venčka domačih melodij (beri: žurerskim dretjem), je nastopila pričakovana januarska streznitev. Vseeno me vsako leto me znova preseneti. Denar je čudežno skopnel, z njim pa tudi vsa volja do učenja za bližajoče se izpite. Še najraje bi se zavlekla pod odejo z ekstra dozo čokoladnih piškotov in gledala osladne družinske filme, morda celo telenovele. Zagotovo bi se našla kakšna nesrečno zaljubljena Maria in José Brigamé, ki jima v zelje hodi cela žlahta z zlobno sestro dvojčico na čelu. Seveda je Maria uboga sirota, ki ne ve, da je v resnici izgubljena hči mafijskega šefa v Kazahstanu in je bila ob rojstvu moškega spola. Več problemov kot imajo, manj mislim na svoje. Situacija ni pretirano obetavna: 10 izpitov v štirih tednih, treba si bo najti službo in po možnosti tudi drugo sobo.

Trenutna cimra se čisto preveč ukvarja sama s sabo, da bi si jo pri tem drznila ovirati. Jutranji trenutki prestopanja na mestu in čakanja na wc se pač ne morejo kosati z njenimi dragocenimi trenutki, ko se pred ogledalom poveže sama s sabo. Prisežem, da me vsa ta roza barva, s katero je “polepšala” sobo, počasi začenja strašiti. Včeraj me je celo noč tlačila mora, da me po Prešercu preganjajo roza tortice, ki pojejo Britney Spears. Planila sem pokonci in pri tem s police pometla celo četo njenih lovilcev prahu v obliki plišastih igračk. Bila sem tako iz sebe, da mi je roka kar sama segla po slušalkah in prsti po Rammsteinih. Čeprav ima študentski dom tudi svoje slabosti, pa tukajšnji žuri odtehtajo praktično vse – vsaj tistim samskim.

Vse bolj se mi dozdeva, da je sanjska ženska pravzaprav samska ženska. Greš kamor želiš, s komer želiš in počneš, kar te je volja. Nobenih  posebnih omejitev razen tistih, ki si jih postaviš sama in jih ob posebnih priložnostih tudi pozabiš. Teoretično imam torej fantastično življenje, polno skritih priložnosti in potencialov. Teoretično imam morda celo kje kakšnega oboževalca, ki mi piše pesmi in pomisli name vsak večer preden zaspi. V praksi to žal pomeni, da živim v neprostovoljnem celibatu, oboževalec pa je gotovo kakšen odvisnik od interneta, ki ima fobijo pred odprtimi prostori. Sploh pa sem se ob radodarnem decembru zavezala, da bom ostala samska še vsaj nekaj časa.

Uradni razlog je kvantitetna preobilica obveznosti na faksu, off the record pa mi zveze pred poletjem prav nič ne dišijo. Odpeljati se na počitnice nezano kam s platojem piva in dobro družbo mi je zagotovo bližje kot parčkanje po plažah ali stiskanje ob pomolu. Veliko raje imam  naključne poletne romance, ki  te dvignejo v višine  in na katerih se šlepaš nekje do novega leta, ko te zadane travmatična realnost. Prazne ulice, prazna glava, prazen hladilnik. Še dobro, da mi mama vsakokrat v rukzak podtakne kakšno domačo dobroto in mi ni treba v trgovino. V tem mrazu mi dišijo samo še postelja, kakav in tv. Danes lahko še zabluzim, jutri pa se začnem učiti…

Meta

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version