Gotovo ste v zadnjih dneh slišali želje srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da bi po brutalnem umoru dve leti stare Danke Ilić v Srbiji spet uvedli smrtno kazen za najhujša kazniva dejanja.
Ne vemo, ali bo s predlogom uspel, bi bil pa to za Srbijo in evropsko kazensko pravo nasploh prelomen trenutek. Samo špekuliramo lahko, kakšen precedens bi se glede smrtne kazni ustvaril v evropskih državah, ki niso članice Evropske unije. Poglejmo si, kako je smrtna kazen danes urejena v Evropi in katere države jo še izvajajo.
Pregled stanja smrtnih kazni v Evropi
Smrtna kazen je v celoti odpravljena v vseh evropskih državah, razen v Belorusiji in Rusiji, kjer ima slednja moratorij in ni izvršila usmrtitve od septembra 1996. Popolna prepoved smrtne kazni je zapisana v obeh Listinah o temeljnih pravicah Evropske unije in dveh splošno sprejetih protokolov Evropske konvencije o človekovih pravicah, zato prepoved smrtne kazni velja za ključno evropsko vrednoto.
Med vsemi sodobnimi evropskimi državami so San Marino, Portugalska in Nizozemska prve odpravile smrtno kazen, medtem ko le še Belorusija še vedno izvaja smrtno kazen v takšni ali drugačni obliki. Leta 2012 je Latvija postala zadnja članica EU, ki je odpravila smrtno kazen v vojnem času.
Foto: Leonidas Santana iz iStock
Zgodovina (odpravljanja) smrtne kazni
Odprava smrtne kazni evropski zgodovini nikoli ni bila povsem tuja, vendar je postala pravi trend šele po koncu druge svetovne vojne, ko so človekove pravice postale posebna prednostna naloga. Kraljevina Italija je s sprejetjem Zanardellijevega kazenskega zakonika že leta 1889 odpravila smrtno kazen za civiliste, vendar so jo fašisti ponovno uvedli leta 1926.
Evropska konvencija o človekovih pravicah je bila sprejeta leta 1950, vendar so nekatere države potrebovale več let, da so jo ratificirale. Združeno kraljestvo je obdržalo smrtno kazen za veleizdajo do leta 1998, vendar je de facto nadvladala absolutna prepoved smrtne kazni leta 1976. William Joyce je bil zadnji človek, obsojen na smrt zaradi veleizdaje v Združenem kraljestvu, 3. januarja 1946 v zaporu Wandsworth.
V Rusiji od 1. januarja 2010 velja moratorij na smrtno kazen. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Ruske federacije z dne 19. novembra 2009 se smrtna kazen v Rusiji ne sme izvajati nikoli pred ratifikacijo zgoraj omenjenega protokola. Ustavno sodišče je še pojasnilo, da odločba ni podaljšanje moratorija, temveč dejanska odprava smrtne kazni, saj je ne bo več mogoče zakonito izvajati. Leto 2009 je bilo prvo leto, ko nikjer v Evropi ni bil nihče usmrčen, marca 2010 pa je Belorusija usmrtila zadnja dva človeka, ki sta bila obsojena na smrt.
Odnos EU in Sveta Evrope do smrtne kazni
Evropska unija že dolgo nasprotuje smrtni kazni, Listina o temeljnih pravicah iz leta 2000 pa je vsebovala tudi absolutno prepoved smrtne kazni v vseh okoliščinah. Listina je postala pravno zavezujoča z Lizbonsko pogodbo, saj je bila v celoti ratificirana in je začela veljati 1. decembra 2009. EU je dejavna zagovornica odprave smrtne kazni po vsem svetu in je spodbujala moratorij Združenih narodov na smrtno kazen, vendar so nekatere države članice, kot je Poljska, nasprotovale takim potezam.
Edina država članica, ki je izvajala usmrtitve v Evropi, medtem ko je že bila članica EU ali EGS, je Francija. Zadnja usmrtitev je bila izvedena z giljotino leta 1977. Smrtno kazen so v Franciji odpravili leta 1981.
Vse druge države so dejansko odpravile smrtno kazen, preden so se pridružile EU, vsaj na njihovem evropskem ozemlju. Dve obešanji sta bili izvedeni pozneje leta 1977 na Bermudih, posebnem ozemlju EU kot čezmorskem ozemlju Združenega kraljestva (potem ko se je Združeno kraljestvo leta 1973 pridružilo ES).
Svet Evrope je odpravo smrtne kazni določil kot pogoj za članstvo. Zaradi tega na ozemlju držav članic organizacije od leta 1997 ni bila izvedena nobena usmrtitev. Ponovna uvedba smrtne kazni oziroma izvrševanje le-te bi torej lahko državam, ki imajo željo vstopiti v Svet Evrope ali Evropsko unijo absolutno zaprla vrata. Ker pa vemo, da to niso najbolj razvite države, bi bilo to lahko za nadaljnji razvoj in dobrobit teh držav usodno.
Junior novinar
