Žalost, ki bledi: Zaključek trilogije Mojce Rudolf

Žalost, ki bledi: Mojca Rudolf
Žalost, ki bledi: Mojca Rudolf

Vse dobre stvari se enkrat končajo. In tako se je zaključila tudi trilogija Temačne skrivnosti Irske, ki jo je v zadnjih letih ustvarjala Mojca Rudolf. S knjigo Žalost, ki bledi se zaključuje zgodba o družinskem prekletstvu irske družine, ob kateri smo si prvič nohte grizli leta 2022.

Žalost, ki bledi zaključi trilogijo Temačna skrivnosti Irske

Pogosto pravimo, da lahko tudi najboljša dela pokvari slab zaključek. In prečudovito je zapisati, da se to ne zgodi, saj je bržkone zaključek trilogije tudi najboljši del zbirke. Ostati na taki ravni vse tri knjige je zavidljivo in ob tej priložnosti lahko ponovim tisto, kar sem zapisal ob predhodniku: »Ko pišemo hvalospeve o Demšarju, Golobu in Svetek, potem naj štiriperesno deteljico zaključi prav Mojca Rudolf. Dobre stvari so poplačane in to naj ne velja le za nadaljevanje te knjižne serije temveč tudi za njen status v slovenski literaturi.«

Ni veliko avtorjev, ki posluša svoje bralce, a je hkrati jasno, da je knjiga prav zanje. Manjša opomba, ki jo je avtorica prejela po knjigi Nasmeh, ki molči, je bilo število likov, ki v njej nastopa. Tako nas Žalost, ki bledi pozdravi z uvodi oziroma opisom vsakega od glavnih likov, kar je bila več kot prava odločitev. Pri branju se tako znebimo tistih prepogostih prvih nekaj strani, ko se vračamo v zgodbo in morda nismo tako prisotni, kot bi si želeli. Še posebej, če je od prebiranja prejšnjega dela minilo že nekaj časa.

Solze, ki jih ni je napeto, skrivnostno in ganljivo branje

»Pogled na drevje in okolico, ki jo je poznal, ga je napolnil z olajšanjem. Toda v sebi je čutil toliko bolečine, da se je zvil v gubo in glavo položil na kolena. Dušilo ga je in na licih je čutil solze. Svoje solze. Stekale so se kot reka v morje. Mogočne. Silne. Tople in vlažne so mu močile majico,« nam avtorica na prvih straneh prologa postreže z občutkom, ki smo ga v zbirki začutili že večkrat. Spet smo nazaj, tam na Irskem, kjer bomo dokončno razkrili temačno skrivnost.

Ena zgodba. Ena želja. Dva pogreba. Ena skrivnost. Temačna skrivnost Irske.

 

Po dveh letih je vedel, da tako ne bo šlo več naprej. Nekaj bo moral narediti in to kmalu. Ko je prejel telefonski klic, ni okleval. Odločitev, ki je prej v njem samo zorela, je zdaj padla. Naredil bo to. To je edino, kar še lahko stori, da se reši podob, ki ga preganjajo. Oditi mora. In to čimprej.

 

Družinski zdravnik Patrick se sooči z nenavadno prošnjo mladega odvetnika. George želi, da razreši skrivnost, ki tare njegovo mlado ženo Riono. Že mesec dni govori malo ali sploh ne. Ždi v temni sobi, obdaja jo le svetloba sveče. Kaj jo preganja? Ann pa se spopada z ljubosumjem. Kdo je skrivnostna ženska, s katero je videla Tima že večkrat?

 

Še zadnje skrivnosti Irske se vam bodo odkrile v zgodbi, ki jo boste prebrali. Zgodba temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih, ki jih morda niste vedeli. Odkrijte skrivnosti. Temačne skrivnosti Irske.

Zaključek trilogije se bere bolj osebno, še z globljim vpogledom v osebnost in psiho določenih oseb. Veliko reči in zapletov se je razrešilo v prvem in drugem delu, a vestna je odločitev, da se zgodba zaključi z optimizmom in v takih časih je to lepo videti. Nič čudnega, da avtorica že napoveduje novo knjigo, ki bo ostala zvesta žanru kriminalke, a postala nekaj, česar slovenska literatura še nima. No, več o tem kdaj drugič.

Velik adut te knjige in njenih predhodnic je zgodovinska plat Irske, ki jo avtorica podaja z občutkom, pri tem pa nikoli ne dobimo občutka, da gre za podajanje podatkov. Resnična zgodovina države je enako pomemben lik, kot vsi ljudje, ki nastopajo v njej. Tako smo v Solze, ki jih ni spoznali Magdalenske domove, v Nasmeh, ki molči pa Težave. V zaključku se zgodovina prepleta in posledično sreča v sedanjosti, z liki, ki tvorijo današnjo osnovo zgodbe. Brez nekih globljih vpogledov lahko razberemo vpliv starejših generacij na trenutno stanje v družbi. In bolj kot predhodnici se Žalost, ki bledi ukvarja s posledicami, ki jih določena dejanja ter stanja puščajo na posamezniku. Kakšno bo soočanje s stvarnostjo in kako premagati težka obdobja, ki se čutijo na psihi.

Žalost, ki bledi: Mojca Rudolf, 276 strani, samozaložba.

»Med njunimi srečanji, ki se jih je vsakega posebej veselil, se je odkrilo marsikaj. Všeč mu je bila pronicljivost, s katero ga je počasi vodila. Vse niti je držala v svojih rokah. Ni dopuščala, da bi se vmešal in izsilil razkritje. Ne bi ga mogel. Ona je bila tista, ki je podajala drobce, zdaj tu, zdaj tam. Povedala malo o sebi, a veliko o zgodovini,« je zagotovo delček trilogije, ki fantastično opiše celotno delo Mojce Rudolf. Skozi okvir psiholoških trilerjev oziroma kriminalk smo dobili vpogled v psiho in osebnosti, kar vsekakor pritiče žanru, istočasno pa dobili enega najboljših vodičev po zgodovini neke druge države in posledicah, ki jih lahko nosijo odločitve preteklosti.

Nasmeh, ki molči: Mojca Rudolf premeteno nadaljuje Temačne skrivnosti Irske

Zgoditi bi se moral 180-stopinjski obrat, da bi iz Temačnih skrivnosti Irske odšel razočaran. Seveda gre za navdušenje po prebranem, saj lahko avtorjem s takim repertoarjem, kot ga ima Mojca Rudolf že slepo zaupamo in bomo pri tem nagrajeni z odlično knjigo. Žalost, ki bledi na visoki ravni zaključi zbirko Temačna skrivnost Irske, ki se brez dvoma uvrsti med najboljše (slovenske) knjižne trilogije.

Več o Mojci Rudolf si lahko preberete na njeni spletni strani.

Urednik portala Student.si

Prejšnji članekSlovnični nasvet: posebnosti v sklanjanju
Naslednji članekKoliko držav v Evropi ima smrtno kazen?

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.