Že nekaj dni odmeva novica, da so se občani Ivančne Gorice začeli zbirati v t. i. vaške straže, da bi branili svoje premoženje in skrbeli za varnost. Povod za takšno ravnanje posameznikov naj bi bilo povečanje kaznivih dejanj na območju občine, kar policija zanika.
Po poročanju spletnega portala N1, so pripadniki vaške straže prejšnji teden med poskusom vloma ujeli storilca v enem od skladišč. Po prijemu storilca so poklicali policijo in ga pridržali do njenega prihoda. Tudi sicer člani straže vsako noč patruljirajo po okolici.
Interes za vaško stražo so izkazali tudi v nekaterih drugih okoliških občinah, npr. v Žužemberku, kjer se prebivalci iz takšnih ali drugačnih razlogov počutijo manj varne, na policiji pa so zaradi tega že izrazili zaskrbljenost.
Na začetku bi rad poudaril, da je organiziranje tovrstnih vaških straž nesprejemljivo. Strinjam se s kritiko policije, da tako ravnanje predstavlja nevarnost za vpletene in tudi morebitno povzročitev kaznivega dejanja s strani članov straže. Hkrati pa smatram za nesprejemljivo, da se občani ne počutijo dovolj varne in da v ustanovitvi straže vidijo edino rešitev.
Družbeno vprašanje
V Sloveniji imamo kar nekaj izkušenj z organiziranjem raznih skupin, ki bi skrbele za »red« (tako ali drugače). Pred leti je bila organizirana Štajerska varda, ki je želela s pomočjo sile dosegati interese članov oz. njihovega vodje Andreja Šiška. Marca 2019 je bil Šiško obsojen na 8 mesecev zaporne kazni zaradi poskusa rušenja ustavne ureditve.
Ne zdi se, da se v primeru vaške straže soočamo s skupino à la Štajerska varda. Člani straže namreč niso izrazili nasprotovanja državnim organom ali ustavni ureditvi kot taki. Na to nakazuje sestanek, ki so ga na občini Ivančna Gorica opravili vodja vaške straže Darko Perko in predstavniki policije. Vsebino sestanka so objavili tudi na spletni strani občine, poudarjali pa so predvsem premajhno število policistov in porast števila kaznivih dejanj.
Določeno razumevanje za ustanovitev straže je izrazil organizator sestanka in podžupan Ivančne Gorice, ki je opozoril na premajhno prisotnost policije ponoči. Za spletni portal N1 je dejal, da je za občine Ivančna Gorica, Grosuplje in Dobrepolje v nočnem času na voljo le ena patrulja.
Podžupan je sicer poudaril, da je izraz »vaška straža« pretiran. S tem mnenjem se strinjam, saj beseda straža per se narekuje neko militantno skupino ljudi in preveč spominja na ostale radikalne skupine v preteklosti. Vaška straža je tudi v zgodovinskem kontekstu zgrešeno poimenovanje. Kljub neposrečenemu poimenovanju pa ne bi rad prejudiciral, da so člani iniciative zgolj neka skupina radikalnih nacionalistov, ki se zgleduje po Štajerski vardi.
Profil članov vaške straže
Člani straže naj bi bili po večini okoliški podjetniki. Tudi vodja Darko Perko sicer vodi uspešno gradbeno podjetje in verjetno vaške straže ni organiziral iz dolgčasa. Na sestanku s predstavniki policije je Perko tudi izpostavil, da jim vse to povzroča dodatne stroške in odvrača pozornost od dela, s katerim se preživljajo.
S tem je verjetno želel poudariti, da niso navadni fanatiki, ki bi se v prostem času s sekirami podili po gozdu. Če verjamemo v iskrenost Perka, lahko sklepamo, da v straži vidijo le začasno rešitev, dokler policija ne poskrbi za ustrezno varnost. Kot dolgoročna rešitev je bila na sestanku na občini predlagana vzpostavitev samostojne policijske postaje Ivančna Gorica.
Nasprotno pa upravičeno zaskrbljenost povzroča dejstvo, da so organizacijo straže podprli nekateri politiki, ki v dogodku vidijo priložnost za pridobivanje političnih točk. Jelinčič se je celo ponudil, da priskoči na pomoč. Bojim se, da ti posamezniki želijo osamljen primer spremeniti v stalno prakso, ki bi predstavljala alternativo policiji, kar je za sodobno pravno državo popolnoma nesprejemljivo.
Vaške straže v Ivančni Gorici 👌👏 pic.twitter.com/HAaGBkzKob
— Zmago J. Plemeniti (@ZmagoPlemeniti) September 19, 2023
Pravno vprašanje
Kot rečeno, naj bi bil vzrok za formacijo straže porast kaznivih dejanj v okolici. Policija je za N1 sicer sporočila, da je tatvin v Ivančni Gorici približno enako, vlomov pa v primerjavi z leti poprej celo manj. Kljub nebistveni spremembi v številu kaznivih dejanj, se je po podatkih policije povečala škoda zaradi vlomov. Leta 2019 je v prvih devetih mesecih znašala okoli 420.000 €, letos pa že nekaj več kot 640.000 €.
Člani vaške straže navajajo nekaj več kaznivih dejanj, med katerimi omenjajo tudi vlome v 15 cerkva in škodo, ki jo delajo mladostniki ter Romi na javni infrastrukturi.
Lahko državljani aretirajo storilca kaznivega dejanja?
Pojavlja se vprašanje upravičenj, ki jih imajo navadni državljani pri spopadanju s kaznivimi dejanji. Ali smejo državljani poseči v osebno svobodo storilca tako, da ga pridržijo? Odgovor na to vprašanje daje 160. člen Zakona o kazenskem postopku.
160. člen ZKP
»Tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sme vsakdo vzeti prostost. Nato ga mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku ali policiji, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti nekoga od teh organov. …«
Medtem ko je za določene primere (npr. vzpostavljanje javnega reda, postopkov s tujci) pristojna le policija, lahko v primerih kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, odvzem prostosti izvedejo vsi, ki storilca zasačijo. Po prijemu pa morajo nemudoma obvestiti pristojne organe oz. storilca izročiti. Pri tem ni bistveno, da je državljan, ki je osumljenca pridržal, tudi oškodovan zaradi kaznivega dejanja.
Opisana je t. i. državljanska aretacija, ki jo verjetno bolje poznamo pod angleškim izrazom citizen’s arrest. Pomembna dilema, ki se odpira, se nanaša na zaznavanje uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Težko je pričakovati, da bo občan vedel, ali se kaznivo dejanje preganja po uradni dolžnosti, na zasebno tožbo ali pa na predlog.
Če straža zasači storilca, ki je vlomil v skladišče (da uporabim primer, o katerem poroča N1), gre za primer kaznivega dejanja velike tatvine, ki se preganja po uradni dolžnosti. V omenjenem primeru je lahko tako ravnanje v kontekstu 160. člena ZKP upravičeno, saj so občani obvestili policijo. Problematiziramo pa lahko dejstvo, da gre za organizirano skupino ljudi, ki sistematično išče povzročitelje kaznivih dejanj. Iz tega izhaja, da storilca niso zasačili po naključju, ampak je zasačenje posledica njihovih aktivnosti.
Drugi problem bi se pojavil, če bi zalotili nekoga, ki je zagrešil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari (npr. risanje grafitov, luknjanje pnevmatik, brcanje poštnega nabiralnika … Primeri želijo povzeti dejanja, ki bi jih lahko zasledili v Ivančni Gorici, ko pade noč.), saj se tako kaznivo dejanje preganja na predlog. Če bi člani vaške straže odvzeli prostost takemu storilcu, bi – če izhajamo iz besedila zakona – posegli v pooblastila policije in bi sami zagrešili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti.
Vprašanje varnosti
Poudariti je potrebno, da člani straže niso ustrezno opremljeni ali usposobljeni, da bi nadomestili delo policije. Njihovo ravnanje predstavlja varnostno tveganje predvsem za njih same. Splošno pravilo je, da je najprej treba poskrbeti za varnost sebe. Storilec kaznivega dejanja je lahko namreč kdorkoli in lahko predstavlja nevarnost za vsakogar, ki bi mu želel odvzeti prostost.
Policisti so za take primere posebej usposobljeni in agresivnega ali oboroženega storilca ustrezno razorožijo oz. primejo. Navadni državljani bi se lahko v takih primerih znašli v situaciji, od katere bi imela dobiček le urgenca. Ohranitev življenja ali zdravja posameznika mora imeti vedno prednost pred materialnimi dobrinami.
Žogo ima policija in vlada
Kot sem v začetku zapisal, je organizacija vaških straž nesprejemljiva tudi z vidika, da varnostno stanje v manjših krajih ljudi pripelje do takih odločitev. Iskreno upam, da bodo ljudje v Ivančni Gorici in po drugih krajih lahko kmalu živeli v miru, ne da bi po večerji razmišljali, če so nocoj na izmeni.
Jasno je, da vaške straže niso primerna rešitev za spopadanje z naraščanjem števila kaznivih dejanj. Monopol nasilja ima država in država mora prek svojih organov poskrbeti za varnost državljanov ter njihovega premoženja.
Občani Ivančne Gorice so s svojim ravnanjem (upravičenim ali neupravičenim) dali jasen signal, da delu policije ne zaupajo dovolj. Pristojne institucije pa morajo, če želijo ponovno pridobiti zaupanje, ustrezno urgirati, preden izoliran primer postane razširjena praksa. Verjamem, da si nihče – razen določenih izjem – ne želi gledati, kako mir ohranjajo prostovoljci in ne policisti.
Junior novinar
