V ponedeljek, 21. septembra, obeležujemo mednarodni dan miru. Kar se leta 2026 sliši skoraj nekoliko nenavadno. Medtem ko Združeni narodi pozivajo k enemu dnevu brez nasilja, se na več koncih sveta pogajajo o premirjih, ki trajajo nekaj dni, včasih nekaj ur. Slovenija letos praznuje 35 let države in skoraj enako dolgo obdobje brez vojne na svojem ozemlju. Kaj nam torej dan miru sploh pomeni, če je za večino naše generacije mir nekaj samoumevnega?
Mednarodnih dni imamo toliko, da jih je težko jemati resno. Obstajajo dnevi knjige, sreče, čebel, spanja in celo testenin. Zato bi lahko tudi 21. september hitro končal nekje med objavo Združenih narodov na Instagramu in pozabljeno modro grafiko z golobom.
Pa je ideja mednarodnega dneva miru nekoliko bolj konkretna od tega. Generalna skupščina Združenih narodov ga je uvedla leta 1981, leta 2001 pa določila, da bo vsako leto 21. septembra. Hkrati je ta dan razglasila za dan globalnega premirja in nenasilja ter države in ljudi pozvala, naj za 24 ur prekinejo sovražnosti. Torej, ideja ni samo, da enkrat na leto govorimo o miru. Ideja je, da bi se vsaj za en dan dejansko nehalo streljati.
Problem je, da je leto 2026 precej slab oglas za mir
Letošnja tema je »Invest in Peace – For Everyone, Everywhere, Every Day«. Združeni narodi želijo pozornost preusmeriti na tako imenovane vsakdanje graditelje miru: prostovoljce, aktiviste, civilno družbo, učitelje in ljudi, ki konflikte rešujejo daleč od velikih diplomatskih miz. Generalni sekretar António Guterres je ob letošnjem dnevu opozoril, da se konflikti širijo in poglabljajo, dialog pa vse pogosteje odpoveduje.
In težko bi izbrali leto, v katerem bi se to slišalo manj abstraktno. Konec februarja se je začel ameriško-izraelski vojaški spopad z Iranom, ki septembra še vedno traja. V Libanonu so se marca znova močno zaostrili spopadi; do sredine septembra je bilo po podatkih libanonskega ministrstva za zdravje ubitih več kot 4300 ljudi, okoli 300.000 pa razseljenih.
Tudi tam, kjer premirje obstaja na papirju, beseda še ne pomeni nujno miru. V Gazi velja dogovor o prekinitvi ognja iz oktobra 2025, vendar sta se strani tudi letos medsebojno obtoževali kršitev, nasilje in izraelski zračni napadi pa se niso povsem ustavili. V Ukrajini je maja letos začelo veljati tridnevno premirje, ki je ljudem za kratek čas prineslo predah, medtem ko so pogajanja o trajnejši rešitvi ostala daleč od konca.
Včasih se zato zdi, da se mir leta 2026 ne meri več v letih, ampak v dnevih med dvema napadoma. In ravno zaradi tega ima mednarodni dan miru nekoliko čuden položaj. Na eni strani deluje skoraj naivno: svet prosiš, naj se za štiriindvajset ur neha bojevati. Na drugi strani pa dejstvo, da je treba takšno prošnjo leta 2026 sploh še izreči, precej dobro razloži, zakaj ta dan obstaja.
Potem pa je tukaj Slovenija
Za Slovenijo ima letošnji 21. september še nekoliko drugačen kontekst. Letos mineva 35 let od osamosvojitve in vojne za Slovenijo junija in julija 1991. Za večino današnjih študentov ta vojna ne obstaja kot osebni spomin, ampak kot poglavje pri zgodovini, pripoved staršev ali posnetek tankov na slovenski televiziji.
To je precej nenavaden privilegij. Generacija, ki je danes na fakultetah, je odraščala brez neposredne izkušnje vojne v svoji državi. Ni nam bilo treba razmišljati, ali bo zjutraj odprta univerza, ali bomo lahko prečkali mesto ali ali se bodo naši prijatelji vrnili domov. Mir je postal ozadje, ne dogodek.
In stvari v ozadju hitro nehamo opažati. Nihče se zjutraj posebej ne razveseli, da iz pipe teče voda ali da se prižge luč, ko pritisne stikalo. Podobno je z mirom: dokler obstaja, ga je precej lahko zamenjati za naravno stanje stvari. Toda ni.
In kaj ima s tem povprečen študent?
Tu takšni članki ponavadi zavijejo v stavek, da se »mir začne pri vsakem posamezniku«, potem pa vsi skupaj nekoliko zavijemo z očmi. Ampak letošnja tema Združenih narodov ima eno dobro poanto: velik del odnosa do konflikta res nastaja precej dlje od bojnega polja.
Današnje vojne spremljamo skozi telefon. Videoposnetek napada, fotografija mrtvih, zemljevid fronte in mnenje nekoga, ki smo mu začeli slediti zaradi receptov za testenine, se lahko znajdejo med dvema TikTokoma v nekaj minutah. Informacije pridejo do nas hitreje kot njihov kontekst in pogosto hitreje kot preverjanje, ali so sploh resnične.
Zato je ena najbolj dolgočasnih, a uporabnih stvari, ki jih lahko naredimo, precej preprosta: preveriti, preden delimo. Ne spreminjati smrti ljudi, ki jih ne poznamo, v material za spletno prepiranje. In sprejeti, da je mogoče o vojni, mednarodni politiki ali odgovornosti govoriti tudi z nekom, ki nima popolnoma enakega pogleda na svet.
To se v primerjavi z diplomatskimi pogajanji ali prekinitvijo ognja zdi skoraj smešno majhno. Seveda s tem ne bomo končali nobene vojne. Vseeno pa določa, kakšna družba te vojne spremlja in kaj se zgodi, ko konflikt, strah in sovraštvo pridejo bližje.
Morda ravno zato potrebujemo dan miru
Na sedežu Združenih narodov v New Yorku ob dnevu miru tradicionalno zazvoni mirovni zvon, izdelan iz kovancev in medalj, ki so jih prispevali ljudje iz več kot šestdesetih držav. Simbol je skoraj pretirano preprost: en zvonec proti svetu, polnem orožja. Ampak mogoče je ravno v tem poanta.
Mednarodni dan miru ne bo ustavil vojne v Iranu, Ukrajini, Gazi ali Libanonu. Ena minuta tišine prav tako ne bo rešila diplomacije. Lahko pa nas vsaj enkrat na leto prisili, da opazimo nekaj, česar v Sloveniji že 35 let skoraj ni treba opaziti. Da živimo v miru. In da to ni isto kot zagotovilo, da bomo v njem živeli vedno.