Pred 75 leti je je bila z Washingtonsko pogodbo ustanovljena Severnoatlantska pogodbena organizacija (NATO). V prejšnjem prispevku smo si ogledali zgodovino in ozadje nastanka te vojaško-politične zveze.
Spomnimo le, da je bila prvotna naloga zveze predvsem zagotavljanje varnosti Zahoda pred vse večjo nevarnostjo komunizma, danes pa zagotavlja funkcijo kolektivne samoobrambe držav članic pogodbene zveze. Tokrat pa se bomo dotaknili nekaterih konfliktov, v katere je bil NATO skozi desetletja svojega delovanje vpleten in hkrati razmislili, če je zveza svojo nalogo opravila, kot bi jo morala.
Glavne naloge zveze NATO danes
Preden se zares podamo v pregled konfliktov, ki jih je NATO (načeloma) razreševal, spomnimo na glavne naloge te organizacije. Zaveznice zavezuje k demokraciji, osebni svobodi in pravni državi ter k miroljubnemu reševanju sporov. Pomembno je, da pogodba določa zamisel o kolektivni obrambi, kar pomeni, da se napad na eno zaveznico obravnava kot napad na vse zaveznice. Organizacija zagotavlja, da je varnost njenih evropskih držav članic neločljivo povezana z varnostjo njenih severnoameriških držav članic. NATO torej zagotavlja tudi edinstven forum za dialog in sodelovanje čez Atlantik ter več kot 70 let zagotavlja relativen mir na ozemljih pogodbenih zaveznic.
Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je zveza razvila dobre odnose z državami nečlanicami – vključno z nekdanjimi nasprotniki iz hladne vojne iz nekdanjega Vzhodnega bloka. Spomnimo, da so nekatere države, ki so bile nekoč stisnjene v pest komunizma postale članice NATO pakta. Sodelovanje z državami nečlanicami in drugimi organizacijami danes tako velja za eno temeljnih nalog organizacije. Sodeluje s 40 partnerskimi državami ter z drugimi mednarodnimi organizacijami, kot sta Združeni narodi in Evropska unija.
NATO med hladno vojno
NATO med hladno vojno ni izvajal vojaških operacij. Po koncu hladne vojne je prvi operaciji, Anchor Guard leta 1990 in Ace Guard leta 1991, spodbudila iraška invazija na Kuvajt. Letala za zgodnje opozarjanje so bila poslana, da bi zagotovila vojaško pokritost jugovzhodne Turčije, pozneje pa so bile na območje napotene sile za hitro posredovanje.
Operacije v BiH
Vse slabše razmere med vojno v Bosni in Hercegovini so privedle do resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 816 z dne 9. oktobra 1992, ki je pooblaščal države članice, da uveljavijo predhodno razglašeno območje prepovedi letenja pod zaščitnimi silami Združenih narodov nad osrednjo Bosno in Hercegovino. NATO je temu ugodil in začel prepoved uveljavljati 12. aprila 1993 z operacijo Deny Flight.
10. in 11. aprila 1994 so zaščitne sile Združenih narodov pozvale k zračnim napadom, da bi zaščitile varno območje Goražda. Sledilo je bombardiranje poveljniške postojanke bosanskih Srbov blizu Goražda s strani dveh ameriških letal F-16, ki sta delovali pod vodstvom NATO. Kot maščevanje so nato srbske paravojaške sile za talce vzele 150 pripadnikov osebja zveze NATO.
Avgusta 1995 se je po genocidu v Srebrenici proti vojski t. i. Republike srbske začelo dvotedensko bombardiranje Nata, imenovano operacija Premišljena sila. Nadaljnji Natovi zračni napadi so prispevali k hitrejšemu in mirnejšemu koncu jugoslovanskih vojn, z Daytonskim sporazumom novembra 1995. Po tem sporazumu je na ozemlju držav bivše Jugoslavije mir skušalo zagotoviti več kot 60.000 tisoč vojakov držav članic zveze NATO in nekaterih zaveznic.
Kosovska intervencija
Varnostni svet Združenih narodov je 23. septembra 1998 sprejel Resolucijo št. 1199, v kateri je zahteval premirje, da bi zaustavil srbsko zatiranje separatistov OVK in albanskih civilistov na Kosovu, ki ga je vodil Slobodan Milošević. Pogajanja pod vodstvom posebnega odposlanca ZDA Richarda Holbrookea so se 23. marca 1999 izkazala za neuspešna in zadevo je predal Natu, ki je ukrepal za zaščito regionalne varnosti in 24. marca 1999 začel 78-dnevno bombardiranje.
Ta operacija je bila in je še vedno deležna številnih kritik zaradi velikega števila civilnih žrtev in napadov na civilne in državne objekte, ne samo na vojaške, kakršen je bil uradni načrt zveze NATO. Spomnimo, da so letala zveze bombardirala tudi kitajsko veleposlaništvo v Beogradu.
Milošević je 3. junija 1999 končno sprejel pogoje mednarodnega mirovnega načrta, s čimer se je končala vojna na Kosovu. Milošević je 11. junija nadalje sprejel resolucijo ZN 1244, v okviru katere je nato NATO pomagal vzpostaviti mirovne sile KFOR. S Kosova je pobegnilo skoraj milijon beguncev, del mandata KFOR-ja pa je bil poleg odvračanja nasilja tudi zaščita humanitarnih misij.
Avgusta in septembra 2001 je zavezništvo izvedlo tudi operacijo Essential Harvest – misijo razorožitve milic etničnih Albancev v Severni Makedoniji. Lani je na Kosovu delovalo še približno 4.500 vojakov KFOR-ja iz 27 držav, med drugim tudi iz Slovenije.
Afganistanska vojna
Teroristični napadi 11. septembra v Združenih državah so razlog, da se je NATO prvič v zgodovini organizacije skliceval na 5. člen Listine. V tem členu piše, da se napad na eno izmed članic smatra kot napad na vse. Sklic je bil potrjen 4. oktobra 2001, ko je NATO ugotovil, da so bili napadi v skladu s pogoji, ki jih zahteva Severnoatlantska pogodba.
Osem uradnih ukrepov, ki jih je izvedel Nato kot odgovor na napade, je vključevalo operacijo Eagle Assist in operacijo Active Endeavour, pomorsko operacijo v Sredozemskem morju, namenjeno preprečevanju gibanja teroristov ali orožja za množično uničevanje ter povečanju varnosti ladijskega prometa na splošno, ki se je začela 4. oktobra 2001.
NATO se je 16. aprila 2003 strinjal, da bo prevzel poveljstvo nad Mednarodnimi silami za varnostno pomoč (ISAF), ki so vključevale enote iz 42 držav. Odločitev je padla na zahtevo Nemčije in Nizozemske, držav, ki sta v času dogovora vodili ISAF, vseh devetnajst veleposlanikov Nata pa jo je potrdilo soglasno. Predaja nadzora Natu se je zgodila 11. avgusta in prvič v zgodovini je NATO prevzel vodenje misije zunaj »območja severnega Atlantika«.
ISAF je bila sprva zadolžena za zavarovanje Kabula in okoliških območij pred talibani, Al Kaido in drugimi vojskovodjami, da bi omogočili vzpostavitev afganistanske prehodne uprave, ki jo je vodil Hamid Karzai. Oktobra 2003 je Varnostni svet ZN dovolil širitev misije ISAF po celotnem Afganistanu, ISAF pa je nato razširila misijo v štirih glavnih fazah po vsej državi.
Med vrhom v Chicagu leta 2012 je Nato potrdil načrt za končanje vojne v Afganistanu in odstranitev sil ISAF pod vodstvom Nata do konca decembra 2014. ISAF je bila decembra 2014 razpuščena in nadomeščena z misijo za nadaljnje usposabljanje Resolute Support. Vemo, da so 15. avgusta 2021 talibanske sile prevzele popolno oblast nad Afganistanom, kar jasno nakazuje, da tudi tako močna in velika organizacija kot je NATO, ni vsemogočna in popolna.
Se torej članstvo v zvezi NATO izplača?
Kljub temu, da je NATO deležen številnih kritik in zmožen vojaškega neuspeha, smo mnenja, da članstvo v tako močni organizaciji vsekakor pozitivno vpliva na dobrobit države. V obdobju, ki ga zaznamujeta negotovost in agresija, je razlog za ohranitev trdnega in enotnega Nata jasnejši kot kdaj koli prej.
Zavezništvo vsekakor učinkovito deluje kot orodje odvračanja avtokratskih sistemov. Prav tako je kolektivna varnost stroškovno učinkovita in spodbuja pogoje za stabilen mir. Lahko torej trdimo, da bi izstop iz zveze ali spodkopavanje le-te brez dvoma pomenilo nevarnost za obstoj demokracije in pravne države, to pa so osnove, ki jih zagotavljajo vse ustave modernih držav.
Junior novinar
