Italijansko gospodarstvo je geografsko bolj razdeljeno kot gospodarstvo katere koli druge države v Evropi. V Lombardiji na severu BDP na prebivalca znaša kar 127 % povprečja EU; BDP Kalabrije na jugu pa znaša le 56 % povprečja EU (Eurostat, 2021).
Čeprav so resnični vzroki sporni, se ekonomski zgodovinarji strinjajo, da je ključni neposreden vzrok delitve italijanskega severa in juga neenakomerna razširjenost industrije, ki je skoncentrirana na severu.
Poglejmo si, kako, kdaj in zakaj je do takih hudih razlik v eni izmed najbogatejših držav na svetu zares prišlo.
Pred drugo svetovno vojno so bile italijanske regije precej izenačene
V letih med obema vojnama so bile prevladujoče predvsem razlike znotraj posameznih regij. Šele po drugi svetovni vojni pa so zaradi hitrega razvoja severa glavne postale razlike med regijami. Dramatični padci transportnih stroškov so omogočili večjo koncentracijo in nato deurbanizacijo industrije znotraj regij. Čeprav se je skupna industrijska koncentracija po letu 1937 zmanjšala, so postale neenakosti med italijanskim severom in jugom vse bolj očitne.
Obstoječe študije prostorskih vzorcev italijanske industrializacije niso mogle v celoti raziskati vloge izobraževanja, inovacij in fizične geografije, ker primerjajo ravni v 20 italijanskih regijah, ne da bi najprej upoštevale razlike znotraj regij.
Italijansko industrializacijo v 20. stoletju je v glavnem poganjala strojna industrija, ki je vključevala mnoga vodilna italijanska podjetja in panoge, kot so avtomobili, industrijski stroji in naprave, pa tudi motorna kolesa, inženirstvo in strelno orožje.
Začetek razlik v zgodnjem 20. stoletju
Leta 1911 je bila koncentracija industrije znotraj regij glavno gonilo razlik. Številna južna mesta, kot sta Neapelj in Taranto, so imela relativno visoko stopnjo zaposlenosti v strojni industriji, medtem ko številne severne regije praktično sploh niso imele industrije. Kot zanimivot omenimo, da je bila takrat Emilija-Romanja, danes ena izmed najbogatejših regij v Evropi, najrevnejša regija Italije. Regije, v katerih je bilo največ industrije, so bile razširjene po vsej državi in so bile praviloma politične prestolnice iz časov pred združenjem Italije.
Prostorska koncentracija italijanske strojne industrije se je povečala med letoma 1911 in 1937 in nato upadala do leta 1971. Ta ugotovitev sledi napovedim modelov nove ekonomske geografije, ki pojasnjujejo razmerje med ekonomijo obsega, transportnimi stroški in lokacijo podjetja.
V državi z visokimi transportnimi stroški – kot je bila Italija v začetku 20. stoletja – je industrija geografsko razpršena, saj se morajo podjetja nahajati blizu končnih potrošnikov. Ko se transportni stroški zmanjšajo, se podjetja nagibajo k koncentraciji v regijah z velikimi trgi, da bi izkoristila bližino večjega števila potrošnikov in dobaviteljev vmesnih proizvodov. Ko se je italijansko železniško in cestno omrežje med obema vojnama razvijalo in so stroški prevoza padali, se je strojna industrija vedno bolj združevala v nekaj velikih mestnih središčih na severu, kjer so podjetja imela koristi od aglomeracijskega gospodarstva.
Kaj se je zgodilo po vojni?
Ko transportni stroški padejo pod določeno mejo, postane bližina trgov manj pomembna in se industrija ponovno razprši. Povojna obnova Italije je privedla do znatne širitve cestnega omrežja in nadaljnjega dramatičnega znižanja stroškov prevoza. To je podjetjem omogočilo, da so se nahajala v obrobnih provincah, kjer so imela koristi od nižjih cen zemljišč, ne da bi prekinila povezave s trgi velikih industrijskih središč.
Do leta 1971 je bila edina južna provinca z lokacijskim količnikom nad ena Palermo na Siciliji. Razlike znotraj regij, ki so bile izrazito dominantne do leta 1937, so tako po drugi svetovni vojni nadomestile razlike med regijami. Ločnica med severom in jugom se je dokončno utrdila.
Severne regije so imele boljši dostop tako do domačega trga kot do tujih evropskih trgov. Ko se je torej cestno omrežje razširilo, proizvajalcem ni bilo več treba biti v velikih urbanih središčih. Je pa še vedno koristilo to, da so na severu, v bližini večjega števila potrošnikov in v bližini sosednjih držav.
Junior novinar
