Starejše generacije se verjetno še spomnijo, da so do začetka sedemdesetih let 20. stoletja duhovniki maše darovali v latinščini oziroma po tridentinskem obredu. Mlajše generacije pa se morda s to obliko maše in katoliško tradicijo vse bolj spogledujejo, ker jim v moderni Cerkvi nekaj manjka. Poglejmo si, kaj je tradicionalna latinska maša (TLM) in zakaj ji vodstvo Cerkve danes vse bolj nasprotuje.
Kaj je TLM oz. tradicionalna latinska maša?
Tridentska maša, znana tudi kot tradicionalna latinska maša ali tradicionalni obred, je liturgija v Rimskem misalu Katoliške cerkve. Kodificirana je bila leta 1570 na tridentinskem koncilu in ostala enaka z minimalnimi spremembami do leta 1962. Obhajana je skoraj izključno v cerkveni latinščini in je bila najbolj široko uporabljana evharistična liturgija na svetu od njene kodifikacije leta 1570 do uvedbe maše Pavla VI. (razglašena leta 1969, revidirani Rimski misal pa je izšel leta 1970).
Ta liturgija je strnitev in kodifikacija mašnih obredov antičnega krščanskega Zahoda. Tridentinska liturgija je bistveno bolj podobna vzhodnim liturgijam kakor trenutno najbolj razširjeni katoliški mašni obred iz leta 1969 in tako predstavlja postopno rastočo in dopolnjujočo se vez bodisi z zahodno bodisi z vzhodno dediščino.
Prehod v Novus Ordo
Decembra 1963 je koncil izdal konstitucijo o liturgiji, znano kot Sacrosanctum Concilium. Ta je med drugim določal večjo uporabo Svetega pisma med mašo (več starozaveznih beril), obhajilo v obeh podobah za laike v določenih primerih, somaševanje duhovnikov ter več uporabe ljudskih jezikov (v dokumentih: vernakularji). Latinščina pa naj bi ostala v uporabi. V bolj tradicionalističnih krogih večkrat slišimo argument, da gre za delo človeških rok namesto počasnega organskega razvoja in mode 60. let 20. stoletja, ki je želela prekiniti z vsem, kar je dajalo vtis preteklosti.
Kot si lahko predstavljate, se je s tem spremenila tudi sama estetika in mistika svete maše. Duhovniki maše danes darujejo na miznem oltarju, obrnjeni pa so k ljudstvu (ad populum). V tridentinskem obredu se je maša darovala na glavnem oltarju, ki ga v nekaterih modernih cerkvah sploh ni, duhovnik pa je bil obrnjen proti oltarju (ad Dominum/Orientem). To je ustvarjalo nekakšen vtis, da je celo občestvo hkrati obrnjeno h Kristusu, duhovnik pa jih vodi skozi molitev. Spremenila so se tudi mašna oblačila, glasba, prejemanje obhajila in seveda jezik v celoti. Kljub temu, da naj bi latinščina ostala v uporabi, se danes sliši samo še v pesmih med liturgijami ob večjih krščanskih praznikih, če je duhovnik temu naklonjen.
Nujno pa je treba poudariti še, da je prav v Tridentu bila sprejeta odločitev, da je leta 1570 sprejeta oblika liturgije večna in veljavna za vse čase. To seveda ne pomeni, da Novus ordo maše niso veljavne, temveč zgolj, da ima občestvo zagotovilo, da bo vedno obstajal enak obred, ki naj se ne bi drastično spreminjal. Samo bistvo maše (Evharistija) je tako ostalo enako tudi po letu 1970, torej lahko rečemo, da je bila ta reforma vsaj nekoliko uspešna.
Večni obred, toda očitno ne zares…
Zadnji večji in viden zagovornik TLM je bil papež Benedikt XVI. Pred svojo izvolitvijo jo je obhajal ob številnih priložnostih. Kritiziral je nereden način, na katerega so številni duhovniki v nasprotju z uradno politiko obhajali obrazec po II. vatikanskem koncilu. Leta 2007 je Benedikt z izdajo motu propria Summorum Pontificum de facto dovolil obhajanje tradicionalne latinske maše z besedami, da »je treba rimski misal, ki ga je razglasil sv. Pij V. in ponovno izdal sv. Janez XXIII., obravnavati kot izjemen izraz istega Lex orandi«. To pomeni, da se je lahko župnik sam odločil, da bo obhajal mašo po tridentinskem obredu, če je prejel prošnjo svojih župljanov.
Papež Frančišek pa se je temu ostro uprl. 16. julija 2021 je izdal apostolsko pismo motu proprio z naslovom Traditionis custodes (Varuhi izročila) o rabi rimskega bogoslužja pred prenovo leta 1970. Papež je v dokumentu določil, da lahko po tem obredu duhovniki mašujejo le z dovoljenjem krajevnega škofa. Škof je prav tako pristojen, da določi kraj in čas obhajanja teh maš (te ne smejo biti v župnijski cerkvi) ter imenuje duhovnika za pastoralno oskrbo skupnosti vernikov, ki si to želijo. Papež je določil še, da škofje ne smejo več potrjevati novih skupnosti na osnovi starega obreda, obstoječe pa je treba preverjati, ali imajo dejansko korist za duhovno rast vernikov.
Dodaten korak naprej k popolni prepovedi tridentinskega obreda pa se je zgodil februarja lani. Papež Frančišek je izdal reskript, v katerem je pojasnil, da morajo škofje pridobiti dovoljenje Svetega sedeža, preden izdajo dovoljenje za uporabo župnijskih cerkva za evharistična bogoslužja s predkoncilskim obredom in preden dovolijo duhovnikom, posvečenim po 16. juliju 2021, uporabo Rimskega misala iz leta 1962.
Smo na pragu nove shizme?
Verjetno ne, saj v osnovi ne gre za teološko vprašanje. Gotovo pa je, da vsaka razdeljenost Cerkvi škodi. Znotraj tradicionalističnih krogov so se oblikovale številne skupnosti s svojimi semenišči in cerkvami, med katerimi so nekatere veljavne in vsaj do neke mere odobrene (Družba svetega Pija X.), druge pa mejijo že na kult. Najbolj negativna posledica postopnega prepovedovanja latinske maše je verjetno ravno nastanek takih skupnosti, ki niso v občestvu s Svetim sedežem. Spomnimo, da obstajajo tradicionalistične skupnosti, ki papeža Frančiška sploh ne priznavajo!
Zakaj torej strah pred TLM?
Jasnega odgovora na to nimamo. Sveti sedež se gotovo boji, da bi prej omenjene skupnosti začele pridobivati vse več vernikov, ravno to pa je v nasprotju s cilji Vatikana II. Upajmo, da ta strah zaenkrat še ni upravičen.
Druga možnost je morda, da je vodstvo Cerkve ugotovilo, da II. Vatikanski koncil prav s svojo največjo in najbolj revolucionarno reformo v zgodovini ni bil uspešen. Namen Sacrosanctuma je bila vrnitev vernikov, ker je njihovo število v šestdesetih letih hitro padalo. Reforma liturgije pa tega ni bistveno spremenila in je, kot vidimo, dosegla do neke mere celo nasproten učinek. Nekateri verniki, ki so bili navajeni na tridentinski obred so nehali obiskovati maše v svojih župnijah in se priključili v razne skupnosti, ki so jim latinsko mašo omogočale in se na tak način izključili iz občestva Cerkve.
Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je imel Vatikan II tudi pozitivne učinke, saj se je Cerkev do neke mere približala ljudem. Laikom je bistveno olajšal sodelovanje znotraj župnij, kar je občestvo krvavo potrebovalo. Poleg tega se je do neke mere pozitivno spremenil tudi odnos z župniki, ki so župljanom postali bolj dostopni in odprti za predloge.
Glede na to, da se Cerkev spreminja organsko ter počasi in da je od II. vatikanskega cerkvenega zbora minilo šele dobrih 60 let, ne moremo z gotovostjo trditi, da Sacrosanctum ni v polnosti dosegel svojega cilja. To bo pokazal zgolj čas. Morda se nam trenutno zdi, da enotnost, ki naj bi jo zagotovil še ni dosežena, gotovo pa je zgolj eno: stat Crux!
Novinar
