V medijih smo lahko že leta priča vse bolj očitnemu kulturnemu boju in ideološkemu razdoru, ki postaja vse bolj napadalen, mestoma celo agresiven. Nosilci tega procesa pa niso le politiki, temveč tudi predstavniki kulture, intelektualcev in povprečni ljudje z dostopom do socialnih omrežij.
Kako ogabno je gledati dvoboj med Sašem Hribarjem in Lojzetom Peterletom, kako črno-belo in neodgovorno se prikazuje slovenska preteklost in kako pasiven ter posplošen je odnos do žrtev, ki so ideološko »na drugi strani«.
Mladi, ki bi naj odraščali v luči demokratičnih vrednot, tako ostajamo razpeti med dve skrajnosti. V imenu nekritične politične participacije in aktivnega državljanstva pa žalibog postajamo tudi mi košček mozaika slovenske razdvojenosti.
Breme preteklosti
Da se je slovenski ideološko-kulturni razdor začel šele med drugo svetovno vojno, je mit. Pa vendar je to obdobje doseglo take razsežnosti, da so posledice odkritega vojaškega spopada med Slovenci vidne vse do danes. Slovenec že mori Slovenca.
Problem, s katerim se soočamo mladi, je občutek, da moramo tudi mi izbirati med eno ali drugo stranjo. Najsi bo to v zgodovinskem ali sodobnem kontekstu. Pri tem se ne zavedamo, da stopamo po isti poti, ki je do tragičnega dogodka privedla. Slovencev takrat niso razdelile razlike v jeziku, veroizpovedi ali premoženju, temveč gola ideologija. Vse žrtve so nosila slovenska imena in slovensko uspavanko jim je mati pela ob zibelki. Kako strašna slepota je človeka.
Dolžnost vseh mladih, ki so tako ali drugače aktivni v javnosti, je odgovorno ravnanje z zgodovinskimi dejstvi in upoštevanje načel demokracije ter spoštovanja človekovih pravic. Od najbolj izobražene generacije bi se pričakovalo, da na preteklost ne gleda anahronistično in da hkrati obsoja tako pasivnost konservativnega tabora na začetku vojne, zlorabo narodnoosvobodilnega boja za namene komunistične revolucije, oportunistično kolaboracijo in povojne poboje.
Vsako kršenje človekovih pravic in vsak zločin proti človeštvu si zasluži ničelno toleranco, ne glede na ideologijo storilca. Roko na srce, ko ti nekdo s puško meri v glavo, je tvoja zadnja skrb njegovo svetovnonazorsko prepričanje.
Pot do sprave?
Zelo očitno je, da starejše generacije sprave ne bodo dosegle. Morda tudi zato, ker mnogi izmed njih ne razumejo pomena sprave, spet drugi pa na razdvojenosti gradijo politični kapital. Sprava ne pomeni, da se bo ukinjalo proslave, spominske maše ali rušilo spominska obeležja padlih in žrtev. Sprava je toleranca do spomina na rajne prednike, obsodba kaznivih dejanj in skupno prizadevanje, da se grozote ne ponovijo.
Boj proti kulturnemu boju danes
Tudi če za trenutek pozabimo na zgodovinski kontekst in se osredotočimo na sedanjost, opazimo znane vzorce iz preteklosti. Kako različni so odzivi Slovencev, ko se zgodi incident, ki vključuje javno osebo. Ko je napadena Nika Kovač, dejanje ena polovica obsoja, druga pa ga opravičuje, oziroma napad celo odobrava. Če je žrtev Aleš Hojs, pa se plošča obrne. Danes morda letijo le grde besede in se poliva voda, ampak, pomislite, ali bomo imeli enak odnos, če bodo letele krogle?
Boj proti boju se sliši kot oksimoron, ker v večji meri tudi je. Zmanjšanja napetosti in razdvojenosti pač ne moremo doseči z enakimi prijemi, ki napetost in razdvojenost povzročajo. Če citiram besede Mira Cerarja, je »Pretirano bojevito ali celo sovražno nastopanje zoper takšne skrajnosti [sovražnemu govoru, žaljivim obrekovanjem, lažem in neumnostim] ena in ista stvar, tj. nova škodljiva skrajnost.«
Mladi moramo k zadevi pristopiti sproščeno, trezno in odgovorno. Z zavedanjem, da lahko kljub različnim političnim pogledom dosežemo konsenz glede »pravil igre«. Ta pravila igre so splošna načela demokracije, ki temeljijo na spoštljivem dialogu. Predvsem na dialogu z drugače mislečimi.
Nevarno je namreč vztrajati v ideološkem mehurčku enako mislečih, kar je tudi med mladimi vse prepogost pojav. Občutek skupinske pripadnosti daje posamezniku pogum, da zasmehuje in ponižuje drugače misleče, najpogosteje anonimno na spletu. Taki mehurčki ne stremijo k iskanju skupnega jezika, temveč gradijo na razlikah, ki so v resnici veliko manjše kot na prvi pogled.
Mladi smo tisti, ki lahko z zglednim sodelovanjem postavimo precedens za starejše in mlajše generacije. Tako da pojdi na pivo tudi s tistimi, s katerimi se svetovnonazorsko ne strinjaš. Ugotovil boš, da imata več skupnega, kot si pričakoval. Predvsem takrat, ko se bosta strinjala glede še ene runde.
Junior novinar
