Sponzorirano

Ozonska luknja se vse veča in veča

ozonska luknja
Slika je simbolična.
Sponzorirano

Ozonska luknja, ki vsako leto nastane nad južnim polom, je zdaj večja od Antarktike. To so v četrtek sporočili znanstveniki iz službe Evropske unije za spremljanje ozračja Copernicus, piše CNN.

Ozon se izčrpa in nastane luknja nad Antarktiko spomladi na južni polobli, ki traja od avgusta do oktobra. Po podatkih programa Copernicus doseže največjo velikost med sredino septembra in sredino oktobra.

V zadnjem tednu se je luknja znatno povečala in je zdaj večja od celine, nad katero se razprostira. »Letos se je ozonska luknja razvila v skladu s pričakovanji na začetku sezone,« je v izjavi povedal Vincent-Henri Peuch, direktor programa Copernicus. »Naše napovedi pa kažejo, da se je letošnja luknja razvila v precej večjo kot običajno.«

Tudi lanskoletna luknja se je začela septembra, nato pa se je spremenila v »eno od najdlje trajajočih ozonskih lukenj v našem podatkovnem zapisu«, so sporočili iz programa Copernicus.

Ozonska plast, ki se nahaja med 9 in 22 kilometri nad Zemljo, ščiti planet pred ultravijoličnim sevanjem. Za nastanek luknje na južni polobli so značilne kemikalije, kot sta klor in brom, ki se selijo v stratosfero in med antarktično zimo povzročajo katalitične reakcije.

Ozonska luknja je povezana z antarktičnim polarnim vrtincem, pasom vrtinčastega hladnega zraka, ki se giblje okoli Zemlje. Ko se pozno spomladi temperature visoko v stratosferi začnejo dvigati, se tanjšanje ozona upočasni. Ta čas polarni vrtinec oslabi in razpade, do decembra pa se raven ozona običajno vrne na normalno raven. S tem se konča izolacija zraka, ki nastane zaradi polarnega vrtinca. Ta se oblikuje med antarktično zimo in omogoča kemikalijam, kot sta klor in brom, da tanjšajo ozonsko plast, navajata Copernicus in NASA. Raven ozona se običajno do decembra povrne na normalno raven.

Ozonska plast naj bi si opomogla do leta 2070

Copernicus spremlja ozonsko plast z računalniškim modeliranjem in satelitskimi opazovanji. Čeprav ozonska plast kaže znake obnove, Copernicus pravi, da si ne bo popolnoma opomogla do leta 2060 ali 2070. To pa zato, ker bo trajalo nekaj časa, da se bodo pokazali učinki postopnega opuščanja uporabe klorofluoroogljikovodikov, ki tanjšajo ozonski plašč.

Te kemikalije so bile prvič urejene z Montrealskim sporazumom, ki je bil prvič podpisan leta 1987. Po podatkih Agencije za varstvo okolja naj bi jih prenehali uporabljati do leta 2030.

Študija, objavljena v reviji Nature prejšnji mesec, navaja, da bi se globalne temperature v svetu lahko zvišale za dodatnih 2,5 stopinje Celzija. Ozonska plast pa bi se lahko porušila, če klorofluoroogljikovodiki ne bi bili prepovedani s sporazumom.

Sponzorirano

NI KOMENTARJEV

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.

Exit mobile version