Prometni kaos in znamenitosti Irana

Kosilo v lokalni restavraciji. foto: Instagram soote8delaan
Kosilo v lokalni restavraciji. foto: Instagram soote8delaan

Fantje so preživeli vroč vikend v Iranu. Poročali so nam o nevarnem in kaotičnem prometu ter prvih zdravstvenih težavah. Spoznali so tudi veliko domačinov in jih kar nekaj spoznali s projektom ter prepričali, da na Instagramu sledijo #popamet. Tudi zgornja slika se je pojavila na Instagramu enega od domačinov.

Kaotičen promet v Iranu

Prvo jutro v Iranu je Uroš za zajtrk pripravil odlična umešana jajčka. Pravijo, da jih s svojo

Kaotičen promet v Iranu. foto: Financial Tribune
Kaotičen promet v Iranu. foto: Financial Tribune

kuho večkrat razvaja. Prva postaja v Iranu je bilo mesto Tabriz. David, ki je bil te dni voznik pravi, da je promet zelo kaotičen in da je zelo presenečen, kako še vseeno vse poteka tako tekoče. V križiščih ni nobenih semaforjev, vsi se vrivajo in trobijo ter nihče ne spoštuje prometnih predpisov. Pravijo, da je bila v mestu Tabriz velika gužva, in da so večkrat dvopasovne ceste bolj štiripasovnice. Tudi oni so s svojim Subarujem večkrat na dvopasovnici vozili skupaj s še tremi avtomobili v vrsti. Lahko si predstavljamo, kako težko se je navaditi na takšen promet.

Po naseljih in mestih je po cestah veliko ležečih ovir, saj verjetno edino tako lahko malo

upočasnijo vožnjo. Prav tako so opazili, da večina ljudi ne uporablja varnostnih pasov in da jih ne uporablja nihče – niti otroci. Ti sedijo na sovoznikovih sedežih ali v voznikovem naročju. Nekje so celo opazili tričlansko družino na skuterju, kjer je 8-letni fant imel blazino na rezervoarju, da je lahko spal.

Težave si sledijo

Podoben problem, kot so ga imeli v Turčiji, imajo z avtokarto tudi v Iranu. Večino časa so se vozili kar na pamet, spremljali obcestne table in potovali dokaj brez težav. Zemljevida in lokalne sim kartice niso dobili, zato so se morali znajti brez. Problem je bil tudi jezik, saj je večino napisov na obcestnih tablah v iranski pisavi.

Poleg prometa je v Iranu utrujajoče tudi vreme. Pravijo, da termometer še ob 22. uri zvečer kaže 35 stopinj. Čez dan lahko tudi do 40. Temu primerno je potrebno spiti veliko vode. David nam je poročal, da so en dan do 15. ure vsi štirje skupaj spili že 18 litrov vode. Posledica vseh teh razmer so tudi prve zdravstvene težave. Rok je zbolel za nekakšno trebušno gripo, vendar so kmalu našli lekarno in zdravila.

Neuspeh z lokalno sim kartico

Naslednji dan so potovali proti mestu Qazin, ki je bolj umirjeno in urejeno. Iskali so sim kartico, vendar niso bili uspešni. V trgovini z mobilnimi telefoni jim je prodajalec Roohy prijazno želel pomagati, vendar tudi on ni uspel. V Iranu namreč moraš dati vse podatke in prstni odtis za to, da pridobiš svojo sim kartico. Tilen je vse to naredil, vendar mu prošnje niso odobrili. Še vedno ne vedo, zakaj. Mogoče je izgledal preveč sumljivo. 😉

Alamut in Kaspijsko jezero

Alamutov grad. foto: Persian Touring
Alamutov grad. foto: Persian Touring

Naslednji cilj, grad Alamut, je bil od Qazina oddaljen le 100 km, zato so bili prepričani, da bodo tam zelo hitro. Vendar so za pot potrebovali zelo dolgo časa. Pravijo, da je bilo mučno. Do gradu so morali prevoziti dva prelaza, visoka nad 2000 m nadmorske višine. Na poti navzgor so imeli težave z ogrevanjem motorja, navzdol pa z zavorami. Vožnja je bila ubijalska, grad pa kot iz pravljice. »Mogočna skala na kateri stojijo ostanki gradu daje vtis veličine takratnih vladarjev. Ni čudno, da je o njem spisanih toliko zgodb.«

Alamutov grad danes. foto: Quora
Alamutov grad danes. foto: Quora

Naslednja lokacija pa je bilo Kaspijsko jezero. Iz sobote na nedeljo so prespali in zjutraj odrinili proti mestecu Chalus. Najprej so morali poiskati lekarno, saj se je Rok še vedno slabo počutil. Nihče v lekarni ni znal angleško, zato so se s kretnjami sporazumeli, da potrebujejo druga zdravila za Roka. Končno so potem nekoga poklicali, ki je znal angleško in so se lahko dogovorili za druga zdravila. Kasneje so ugotovili, da v Iranu več taksistov zna angleško, kot pa farmacevtov.

Kaspijsko jezero. foto: Youtube
Kaspijsko jezero. foto: Youtube

Pravijo, da se je Uroš najbolj veselil kopanja v Kaspijskem jezeru, zato so kaj kmalu pohiteli do obale. Uroš se je kot otrok zapodil v vodo, kaj kmalu pa je zapiskala piščalka in okrog njega je bilo polno varnostnikov. Zaradi visokih valov je lahko šel v vodo samo do popka.

Celoten čas, ki so ga preživeli v Iranu, so preizkušali različno hrano. Prav poseben okus pravijo, da sta imela voda z namočenimi semeni in zeliščni jogurt. Kruh v Iranu naj bi bil bolj podoben kakšni palačinki, kot pa kruhu, kakršnega poznamo mi. Prav tako niso bili navdušeni nad mesom, za katerega pravijo da upajo, da ni bil pokvarjen in da ne bodo zboleli.

Sedaj še vedno potujejo čez Iran, njihovo pot lahko spremljaš na tem zemljevidu. Ne pozabi nas spremljati, kmalu poročamo iz Turkmenistana!

PODPRI PROJEKT slowenc – po pamet. pOŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.

Urednica portala Student.si

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.