Politični oder je po celem svetu neverjetno pester. Naše lastne demonstracije, BLM v ZDA, epidemija koronavirusa in gruče razočaranih, zapuščenih ljudi, ki jih je politika pustila na cedilu. Poleg vseh protestnih gibanj pa še vedno izstopa Antifa. Trump jih je vzel pod svoj drobnogled, pojavili se naj bi tudi na demonstracijah pred našim parlamentom. Kdo ali kaj pa sploh je Antifa? Kdo se skriva za črnimi maskami?
Zgodovina
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Italiji na oblast prišel Benito Mussolini. V nasprotovanje njegovi vladi so v Nemčiji, Britaniji in ZDA zrastla anti–fašistična gibanja. Ta so večinoma sestavljali socialisti, anarhisti in drugi sindikalisti. V času 2. svetovne vojne so se te politične razlike spopadle med sabo, pomešane v splošno vojskovanje po evropskih bojiščih.
Moderni anti–fašizem se je pojavil v sedemdesetih in osemdesetih. Rasistična gibanja so se infiltrirala v britansko punk glasbeno sceno in po padcu Berlinskega zidu se je v Nemčiji razlil neonacistični val. V Nemčiji so se mladi levičarji in anarhisti, v nasprotovanju naraščanja ekstremno desničarskih gibanj, poslužili novemu uličnemu anti–fašizmu.
Sestava in politična prepričanja
Antifa (oziroma anti–fašisti) pravzaprav niso ena tesno organizirana politična skupina. Gre za zelo decentralizirano skupnost ljudi iz različnih socialnih in političnih ozadji. Edino skupno lepilo, ki jih povezuje, so skupne in posplošene ideje o anti–kapitalizmu, anti–avtoritarnosti in nasprotovanje vladi. Večina Antife operira kot manjše lokalne skupine.
Večina organizacije zagovarja mirno protestiranje, a so zaradi obrambe pred nasilnimi izbruhi ekstremnih desničarjev velikokrat pridobili sloves ekstremno leve militantske skupine. Sami sebe vidijo kot pan–levičarsko organizacijo, ki v svoje vrste vabi vse, ki se ne strinjajo z rasizmom, trenutnim kapitalizmom in seveda fašizmom ter preferirajo neposredni aktivizem in ne volilne politike.
Aktivizem
Antifa ne želi, da zakon poskrbi za fašistična gibanja, saj ne verjamejo v pristnost policije ter sodišč. Zato zakon nekateri pripadniki raje uvajajo kar sami, kar je tudi razlog, da nekateri vidijo Antifo kakor agresivno, ali celo, teroristično organizacijo.
Antifa velikokrat uporablja omejitev govora nasprotnikov pa tudi uničevanje lastnine. Najbolj pa so znani po “črni blokadi”– strategiji uličnega aktivizma, kjer se aktivisti oblečejo v črno, s katero pokažejo enotnost in se zaščitijo pred nadzorom.
A Antifa ni prisotna le na protestih. Mnogi »člani« Antife so pomagali v časih katastrofe in različnih kriz. Poleg tega organizirajo kulturne dogodke, kjer ljudi poučujejo o svoji ideologiji ter prirejajo filmske ter knjižne festivale.
Teroristi ali ekstremni aktivisti?
Kakor je bilo že rečeno, gre pri Antifi za mešanico ljudi iz različnih ozadji in z različnimi strategijami. Začetki anti–fašističnega gibanja so bili plemenit poskus preprečiti grozote fašizma in kasneje nacizma.
Danes so ga nekatere lokalne skupine Antife spridile z agresijo, fatanizmom in celo uporabo ciljev Antife za sebično izživljanje. Vidi se, da bi takšne organizacije mogle imeti vsaj neko hierarhijo (proti kateri so mnogi člani Antife) ali pa vsaj demokratično vodstvo, ki bi kontroliralo in odgovarjalo za posamične incidente. Tako pa na žalost pomembna ideologija v političnem ekosistemu slovi kakor nestrpna in nasilna militantska skupnost.
Novinar
