»VČASIH SE SPLOH NE PREPOZNAM!«

Tina je uspešna pravnica. Diplomirala in magistrirala je z odliko, opravljala je sodno prakso, zdaj pa je zaposlena v uspešni odvetniški pisarni. Delo opravlja natančno in zavzeto, naloge dokonča v rokih. Večina ljudi jo dojema kot samozavestno in stabilno žensko, čeprav se sama pogosto ne počuti tako. Pri prenatrpanih urnikih ji kakšna zadolžitev uide iz glave (in rokovnika) ali naredi napako, na katero jo opomni nadrejeni. Takrat se popolnoma spremeni. Zardi, dlani se ji začnejo potiti, najraje bi zajokala, počuti se kot popolna zguba. Spremeni se v otroka, v deklico, prav takšno, kot je bila pri treh letih starosti …

 

STANJA V NAS

Transakcijska analiza se med drugim ukvarja s preučevanjem strukture osebnosti oz. različnih stanj, v katerih se lahko znajdemo. Večletna opazovanja psihoterapevtov in ostalih strokovnjakov so potrdila hipotezo, da v vsakem izmed nas obstajajo tri stanja: stanje otroka, stanje odraslega in stanje starša. V nas tako poleg stanja, ki zajema našo trenutno, dejansko starost, prebiva tudi pomanjšana oseba, ki se vede, misli in čuti tako, kot smo mislili, čutili in se vedli v otroštvu. V nas živijo tudi naši starši s svojimi zapovedmi, prepovedmi, opozorili in prepričanji.

 

STARŠ

Starš je zbirka zapisov in informacij, ki so se v naše možgane vtisnili v prvih letih življenja (približno med rojstvom in petim letom starosti). V staršu je shranjeno vse, kar je otrok videl narediti svoje roditelje, in vse, kar so ti rekli (Harris 2007). Primeri podatkov, ki so lahko shranjeni v staršu: ˝nikoli ne laži˝, ˝nikoli ne ostani dolžan denarja˝, ˝moškim ne moreš zaupati˝, ˝moraš se zgodaj zbuditi in izkoristiti dan˝. Pri tem ni pomembno, ali so določena pravila, zapovedi ali stališča pravilna ali zgrešena. V otroku se takšne zapovedi zapisujejo kot resnice, saj prihajajo naravnost iz vira varnosti, ljubezni in ugodja – naših staršev (Harris 2007). Ker so določena prepričanja in zapovedi tako močno vtisnjena v nas, je dobro, da se poskušamo starša v nas zavedati oz. ga ozavestiti. Lahko si pomagamo že s tem, da se vprašamo, kakšno je naše mnenje, in da naša stališča ponovno preverimo in prestrukturiramo, če ugotovimo, da nam ne ustrezajo več in nas omejujejo.

 

OTROK

Poleg beleženja informacij, ki jih dobimo od staršev ali drugih pomembnih odraslih oseb, se v nas zapisujejo tudi notranji dogodki, odzivi otroka na vse, kar vidi in sliši. Tako se lahko tudi v odrasli dobi zgodi, da oseba (tako kot Tina v zgornjem primeru) ponovno čuti občutke, ki jih je neka situacija prebudila v njej prvič, ne glede na to, ali sta odziv in interpretacija primerna trenutku. Tina je v otroštvu bodisi posredno bodisi neposredno, bodisi verbalno bodisi neverbalno dobivala sporočila, da mora naloge opraviti pravočasno in popolno. V njej je torej starš, ki ji zapoveduje: ˝Bodi popolna!˝ Ko je bila majhna, je bila okregana, če je polila sok; mama je bila nestrpna, kadar ni pospravila postelje, in razočarana, če v končnem spričevalu ni bilo samih petic. Tina je tako dobila sporočilo, da v primeru nepopolnosti ni vredna ljubezni. Tovrstno prepričanje in spomin znova oživita, ko se v sedanjosti, čeprav je Tina odrasla, pojavi podobna situacija. Takrat v Tini oživijo njeni starši, ki ji zapovedujejo, da mora biti popolna, in postane otrok, ki bi se ob spoznanju, da ni popoln in je naredil napako, najraje sesedel, zjokal in obupal. Otrok, ki bi potreboval objem. Otrok, ki ga je strah, kaj bo rekel odrasli.

 

ODRASLI

Odrasli v nas deluje realno, v skladu s trenutno situacijo, predvideva možnosti in filtrira podatke, ki pridejo iz našega otroka in starša. Odrasli v Tini bi se tako zavedal, da ni mogoče, da bi vse naloge opravila popolno in pravočasno, ter bi bil do Tine manj obsojajoč. Odrasli v Tini bi Tino opomnil na to, koliko je stara, kaj vse je dosegla, in jo vprašal, kaj se lahko iz tega, kar se je zgodilo, nauči.

 

KAKO OBUDITI ODRASLEGA?

Odraslega v nas lahko obudimo z različnimi triki, npr. z vprašanjem, kaj bi dejala prijateljici v podobni situaciji. Pogosto se namreč zgodi, da smo do dejanj prijateljev veliko manj kritični in veliko bolj realni. V stanje odraslega bi nas lahko prestavilo tudi zavedanje, koliko smo stari, kaj počnemo v življenju, kaj nas veseli, kaj si želimo doseči in kdo nas pri našem početju podpira. Poglavitno pri tem je učenje zavedanja sebe, svojih misli, svojih čustev in svojih dejanj z raziskovanjem in odprtostjo ter prepoznavanje različnih vlog v nas.

 

Mojca Majerle

 

VIR: Harris, T. A. (2007). Jaz sem v redu – ti si v redu. Ljubljana: Karantanija.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši ime
Prosim vpiši svoj komentar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.