Predstavljajte si, da bi svet vsakič, ko ustvari 100 evrov vrednosti, 31 evrov preprosto vrgel stran. Ne izgubil. Ne prihranil. Preprosto zavrgel. Sliši se absurdno, a točno to se v resnici dogaja. V obliki hrane, ki zgnije, še preden jo kdo poje, telefonov in pralnih strojev, ki se pokvarijo veliko prezgodaj, ter energije, ki uide v ozračje kot odvečna toplota iz tovarn in elektrarn.
Poročilo Circularity Gap Report 2026, ocenjuje vrednost teh izgub na 25,4 bilijona evrov, kar predstavlja skoraj 31 odstotkov celotnega svetovnega gospodarstva. Raziskovalci to razliko imenujejo »vrzel vrednosti« oziroma Value Gap – razlika med vrednostjo, ki jo gospodarstvo ustvari, in vrednostjo, ki jo nato izgubi.
Tone odpadkov za politike in podjetnike preveč abstraktne
Poročilo Circularity Gap že več let spremlja delež materialov, ki jih ponovno uporabimo ali recikliramo, namesto da bi jih zavrgli. Ta delež se vztrajno zmanjšuje. Leta 2018 je znašal 9,1 odstotka, leta 2023 le še 7,2 odstotka. To pomeni, da več kot 92 odstotkov vsega, kar uporabljamo, pridobimo iz narave, uporabimo le enkrat in nato zavržemo. Tokrat so se raziskovalci odločili za drugačen pristop. Namesto količine odpadkov v tonah plastike, kovin ali drugih materialov so poskušali izračunati njihovo gospodarsko vrednost. Prepričani so, da bodo vlade in velika podjetja problem odpadkov lažje razumela, če ga predstavimo v jeziku denarja.
Kam izgine denar?
- Največji del izgub nastane ob koncu življenjske dobe izdelkov. Kar 10 bilijonov evrov se izgubi zaradi predmetov, ki jih zavržemo, čeprav bi jih še lahko uporabljali. Mednje sodijo oblačila, gospodinjski aparati, ki bi jih bilo mogoče popraviti, ter elektronske naprave, ki jih zamenjamo precej prej, kot bi bilo potrebno.
- Drugi največji vir izgub predstavljajo energijske neučinkovitosti, katerih vrednost ocenjujejo na približno 8,7 bilijona evrov letno. Vsakič, ko energija prehaja iz ene oblike v drugo – na primer iz goriva v gibanje avtomobila ali iz premoga v elektriko – se velik del izgubi v obliki toplote. Večina avtomobilov tako porabi manj kot polovico energije, ki jo vsebuje gorivo.
- Približno 5,2 bilijonov evorov izgine zaradi prezgodnjega propadanja stavb in infrastrukture. Ceste, mostovi, šole, tovarne in druga infrastruktura pogosto ne dočakajo pričakovane življenjske dobe, ker niso ustrezno vzdrževani ali pa že v osnovi niso bili zasnovani za dolgo uporabo.
- Dodatnih 0,86 bilijona evrov izgub nastane med predelavo surovin. Gre za materiale, ki se izgubijo med pridobivanjem in izdelavo končnega izdelka. Sem sodijo rudniški odpadki, ostanki tekstila pri proizvodnji oblačil in številni drugi primeri neučinkovite rabe virov.
- Čeprav se zdi količina zavržene hrane ogromna, predstavlja ta najmanjši del analiziranih izgub. Vsako leto zavržemo za približno 0,652 bilijona evrov hrane, ki je bila pridelana, prepeljana in postavljena na trgovske police, vendar nikoli zaužita.
Presenetljivo: največ izgub nastane pri potrošnikih
Ena najbolj zanimivih ugotovitev poročila je, da se kar 40 odstotkov vseh izgub zgodi po tem, ko je izdelek že v rokah potrošnika. To pomeni več kot 10 bilijonov evrov izgubljene vrednosti, kar je več, kot se izgubi pri pridobivanju surovin, proizvodnji in recikliranju skupaj. V praksi to pomeni telefon za 1.200 evrov, ki zaradi poškodovanega zaslona po letu in pol pristane v predalu ali smeteh. Ali pa hladilnik, ki bi lahko deloval petnajst let, vendar ga zaradi okvare po sedmih letih nihče ne popravi. Primer je tudi avtomobil, ki ga odpišemo zaradi ene drage komponente, čeprav bi večina vozila še dolgo delovala brez težav.
Zakaj se izdelki kvarijo prezgodaj?
Poročilo kot enega glavnih razlogov navaja prezgodnjo zastarelost izdelkov. Veliko izdelkov je zasnovanih tako, da ne trajajo čim dlje. Včasih so izdelki zasnovani tako, da jih je težko ali skoraj nemogoče popraviti. Drugič odpove en sam del, zaradi česar zavržemo celoten izdelek. Pri nekaterih elektronskih napravah pa programske posodobitve postopoma zmanjšajo uporabniško izkušnjo in uporabnike spodbudijo k nakupu novega modela. Vlade so začele na to težavo vse bolj opozarjati. Države članice Evropske unije morajo do konca julija uvesti Pravico do popravila (Right to Repair), ki bo proizvajalce obvezala k večji dostopnosti rezervnih delov in servisnih informacij.
Kaj to pomeni za podjetja?
Za podjetja je poročilo jasno opozorilo, da je v gospodarstvu še ogromno neizkoriščene vrednosti. Podjetja, ki bodo znala izdelovati trajnejše izdelke, omogočati popravila in učinkoviteje uporabljati materiale, lahko pridobijo pomembno konkurenčno prednost. Nekatera podjetja to že počnejo. Na trgu se pojavljajo zagonska podjetja, ki razvijajo postopke za recikliranje sončnih panelov, mešanih tekstilnih materialov in redkih kovin, ki jih je bilo nekoč skoraj nemogoče ponovno uporabiti. Proizvajalci, ki omogočajo preprosto vzdrževanje in popravilo izdelkov, pa si pogosto pridobijo večjo zvestobo kupcev.
Kaj to pomeni za potrošnike?
Za potrošnike poročilo prinaša nekoliko neprijetno sporočilo. Samo recikliranje ne bo dovolj. Največ prihrankov dosežemo tako, da kupujemo manj stvari in obstoječe uporabljamo dlje časa. Popravilo je praviloma boljša izbira od recikliranja, še boljša pa je odločitev, da se novemu izdelku odpovemo.
Krožno gospodarstvo rešuje okolje in ekonomijo
Prejšnje izdaje poročila so opozarjale predvsem na to, da svet vse manj učinkovito uporablja svoje naravne vire. Tokratna analiza pa prvič pokaže tudi gospodarsko razsežnost problema. Krožno gospodarstvo je bilo doslej pogosto predstavljeno predvsem kot okoljska rešitev. Novo poročilo pa kaže, da je hkrati tudi ena največjih gospodarskih priložnosti našega časa. Če svet vsako leto izgubi 25 bilijonov evrov, se vprašanje ne glasi več, ali si lahko privoščimo prehod na bolj krožno gospodarstvo. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da tega ne storimo.
Novinar
