Ali pametni telefoni res vedo, kako se počutimo?

Žalostna ženska ob telefonu

Govori se, da če v bližini svojega pametnega telefona velikokrat izrečeš neko besedo, ti bo ob naslednjem obisku YouTube predvajal oglas za omenjeno stvar. Slišali smo tudi zgodbe o ženskah, ki so bile zasipane z reklamami za otroške produkte nekaj dni preden so izvedele, da so noseče. Ob tem se pojavljajo vprašanja, kot so: do točno katere mere naše pametne naprave vohunijo za nami? Kam gredo vsi podatki in kdo z njimi služi? Ali takšno početje komu škodi, je nevtralno, morda celo dobro (če že ni moralno)?

Aplikacija ki šteje naše dotike telefona

Kaj pa, če bi takšno spremljanje dejavnosti pomagalo ljudem, odnosom in celo reševalo življenja? Evropsko podjetje QuantActions ponuja aplikacijo TapCounter, ki, kot pove ime, dnevno šteje kolikokrat smo se dotaknili ekrana svojega telefona. Soustanovitelj Arko Ghosh je za Independent povedal, da ima njihova aplikacija možnost medicinske uporabe. Z analiziranjem naših interakcij z napravo bi lahko diagnosticirali psihično stanje uporabnika in celo napovedovali epizode nekaterih bolezni, kot sta epilepsija ali bipolarna motnja. Lahko bi tudi razkrili avtizem pri otrocih glede na to, kako gledajo v ekran.

Otrok gleda v telefon

QuantActions pa ni ne prvi ne edini takšen projekt. Apple na podoben način obljublja diagnosticiranje depresije. Google s sledenjem menstrualnih ciklov žensk poskuša izboljšati naše poznavanje ženske biologije. Ciljna publika Cogito Companion so vojni veterani, katerim ocenjuje spremembe v govoru in pisanju sporočil ter zazna morebitne kolapse. Mindstrong ponuja virtualno terapevtsko svetovanje in z dodanim sledenjem obljublja bolj personaliziran pristop algoritma do človeka.

Ideja je odlična. Kaj pa izvedba?

Vse to je super, mar ne? Psihologi bi dobili močno orodje za lažjo diagnozo in hkrati porabili manj časa. Virtualni terapevti pa bi lahko kar nadomestili prave. Vsaj v teoriji. Še vedno pa je osebni stik med pacientom in terapevtom neprecenljiv kljub svojim omejitvam. Nekateri kritizirajo, da je človeška diagnoza preveč subjektivna, a ne smemo pozabiti, da se lahko tudi algoritem zmoti. In če tega ne upoštevamo, so lahko posledice še hujše kot sicer. Poleg tega so bile dozdajšnje raziskave zelo majhne in, kljub opogumljajočim rezultatom, ne dovolj posplošljive. Nobena namreč ni presegla niti 50 udeležencev, vsi vključeni pa so bili že prej diagnosticirani s psihičnimi motnjami. To sicer ne velja za raziskave, ki tečejo v tem trenutku in obljubljajo boljše rezultate.

Arko Ghosh
Arko Ghosh je nevroznanstvenik z Univerze Leiden na Nizozemskem. (vir: universiteitleiden)

Povrhu vsega pa je tu še težava varovanja podatkov in zasebnosti – nekaj, česar korporacije, kot so Google, Apple, Facebook, niso vajene.

Odpira se nova doba diagnoze naše psihe, podprta z razvojem umetne inteligence, ki bi lahko bila nekaj najboljšega po pollstoletnem večanju števila psihičnih težav. Hkrati pa je treba biti pazljiv pri njeni implementaciji. Brez človeškega preverjanja obstaja grožnja, da algoritem nekomu zakuha scenarij iz Shatter Island brez plot twista.

Prejšnji članekZakaj smo vsi obsedeni s serijo You?
Naslednji članekNadgradnje Huawei nova 9, ki jih boste veseli

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.